Kdaj ste nazadnje v slovenskem prevodu prebrali roman azijskega pisatelja, čigar jezik ni angleški? Ali, natančneje, roman pisatelja iz katere izmed dežel Daljnega vzhoda? Ali, še natančneje, roman pisateljice iz katere izmed dežel Daljnega vzhoda? Prav veliko priložnosti niste imeli ne za prvo ne za drugo ne za tretje, avtorji večine romanov, ki izidejo v slovenskem prevodu, so namreč angleško pišoči avtorji bodisi iz ZDA ali Velike Britanije, redkeje iz Irske, Kanade, Avstralije. Daleč za njimi »capljajo« že evropski »neangleški« avtorji, kje so šele Azijci!

Tudi roman, ki je pravkar izšel v Modrijanovi zbirki Bralec, je preveden iz angleščine, vendar gre za posredno prevajanje. Roman Prosim, pazi na mamo južnokorejske pisateljice Kjung Suk Šin je bil namreč napisan v korejščini.

Predstavljal si je, da imajo Nebesa ustroj nekakšne biblioteke, pravi v Pesmi o darovih o sebi Jorge Luis Borges, eden izmed najslavnejših književnikov in knjižničarjev na svetu. Knjižnica je bila (vsaj) za Borgesa očitno nekaj nebeškega, če misel obrnemo, in ker so dobri literati praviloma tudi dobri bralci, ne bi presenečalo, če bi med knjižničarji in bibliotekarji našli več pesnikov in pisateljev kot v drugih poklicih. S tovrstno statistiko se bo morda pozabavala kakšna ustrezna strokovna raziskava, če se še ni, ne glede nanjo pa v Sloveniji hitro lahko najdemo nekaj znanih književnikov knjižničarjev, kot so Dane Zajc, Saša Vegri, Boris Jukič, Gorazd Kocijančič, Marjana Moškrič, Lidija Gačnik Gombač ali Marijan Pušavec, pa gotovo še zdaleč nismo našteli vseh. Mednje moramo vsekakor prišteti tudi Rudija Podržaja, ki je pred leti pri Modrijanu objavil roman Angelci padajo gor in pravkar izdal nov roman, in če boste Simonove priče vzeli v roke, boste zlahka razumeli, zakaj.

Ocenjevalec je začel pisati sezname. Tudi bralci bi jih morali. Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.

Ocenjevalec ni nihče drug kot popularni norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen, avtor romana Psalm na koncu poti, ki smo ga lani, ob stoti obletnici Titanikovega potopa, naposled dobili tudi v slovenskem prevodu. Toda Psalm je bil šele drugi norveški roman, ki je izšel pri naši založbi – naš prvi Norvežan pač za vselej ostaja Erlend Loe z nenavadnim romančkom Tihi dnevi v Mixing Partu.
Pisatelja sta vrstnika in poleg let jima je skupno dejstvo, da nista zaslovela s kriminalkami. Bralci, ki norveško književnost spremljajo le po prevodih, utegnejo namreč dobiti vtis, da na severu Evrope pišejo samo kriminalke. Pa ni tako. Pri Modrijanu je pravkar izšel že četrti norveški roman* – Loejev Naiven.Super. – in ni kriminalka.

Lastniki so ovce nalašč puščali na milost in nemilost medvedu, ker jim je država za vsako raztrgano ovco plačala višjo odškodnino od nabavne cene ovce. Lastniki ovac so hitro dojeli lepoto vrtoglavih kapitalskih donosov. Ovce o ekonomiji niso imele pojma. Vdano so plačevale krvni davek. Taka je zgodovina. Krvava.

Ko sem prijel v roke t. i. resni časopis, sem opazil, da se je tresavica v dlaneh zaradi visokega odstotka kofeina v telesu končno le pojavila. Pomirjen sem nadaljeval z branjem. Telo je očitno protestiralo zaradi predoziranja poživil, kar obenem pomeni, da je normalno funkcioniralo. Politiki, ekonomisti, moralni teologi in amoralni sociologi so v časopisnih prispevkih pojasnjevali svetu, da smo se znašli sredi velikega sranja. Res je. Tudi Mojzesovo peteroknjižje se začne enako.

Vam to zveni znano? Nekateri se boste morda spomnili knjige SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ, odmevnega prvenca Boruta Goloba izpred treh let, od koder je prvi odlomek. Z lahkoto lahko uganete, da je drugega spisal isti avtor, nahaja pa se v njegovem čisto novem delu Raclette.

Finančna in gospodarska kriza pretresata svetovno ekonomijo in napovedujeta globoke globalne spremembe. A kdo je v resnici odgovoren za to? Odgovor na to kompleksno vprašanje v svojem romanu Nisem bil jaz išče (in ga tudi najde) nemško-islandski pisatelj Kristof Magnusson.
Dogodki, ki zadnja leta odmevajo na svetovnem in seveda tudi domačem finančnem prizorišču, so pokazali, da so za nestabilnost trga pogosto odgovorni prav posamezni nosilci moči, ki jim težko obvladljivo špekuliranje uide iz rok. Enako se pripeti mlademu, povzpetniškemu borznemu mešetarju Jasperju Lüdemannu na samem začetku bliskovitega napredovanja v veliki investicijski banki v Chicagu.