Iz knjige na film

Kralj literarne grozljivke Stephen King, lani tretji največji zaslužkar med pisatelji na svetu (28 milijonov ameriških dolarjev), je napisal okoli 50 romanov, vendar jih je v slovenščino prevedenih samo dvanajst (zadnji prevod, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, je izšel pri Modrijanu). Njegov pisateljski kolega Peter Straub, ki Kingu ne dela družbe na lestvicah najbolje plačanih, pač pa največkrat nagrajenih piscev grozljivk, ni prepričal k izdaji še nobenega slovenskega založnika. Ostali smo brez večine prevodov najbolje prodajanih romanov iz sedemdesetih let, zlate dobe ameriške literarne srhljivke, čeprav jih redkokdo ne pozna. Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča ... Seveda, to so vendar filmi iz sedemdesetih let, ki se jih malo zrelejši bralci spominjajo z nostalgijo in jih ob misli na ogled pred tridesetimi in več leti še vedno spreleti srh. Toda ti filmi so adaptacije literarnih srhljivk, najboljših in najbolje prodajanih v 20. stoletju.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

»Saj ne vem, ali sem v kratkem bral kakšno knjigo, ki bi se toliko norčevala iz vladanja ...« je literarni kritik Matej Bogataj decembra 2010 v Mladini zapisal v oceni romana Muharjenje v Jemnu britanskega pisatelja Paula Tordaya, ki smo ga v prevodu Lili Potpara izdali v zbirki Bralec. Kmalu po izidu romana smo objavili vest o snemanju filma: igralci (Ewan McGregor, Emily Blunt in Kristin Scott Thomas) in še posebej švedski režiser Lasse Hallström, avtor nepozabnih filmov, kot so Ladijske novice, Čokolada, Hišni red, so bili dober razlog, da smo si filmu drznili napovedati velik uspeh, za povrh pa upati, da bo film spodbudil tudi k branju in pred tem, seveda, k nakupu knjige.

Ali bi pred tremi, štirimi leti znali odgovoriti na vprašanje, kdo je bila Ayn Rand? Takrat v slovenščini ni bilo na voljo niti enega samega njenega dela, z njenimi obsežnimi deli so se v izvirniku trudili le posamezni posebej zainteresirani bralci. Prvo knjigo Randove smo dobili šele v devetem letu novega tisočletja, to je bil Izvir (The Fountainhead, 1943), samo leto pozneje pa smo pri Modrijanu kot prvega v zbirki Nostalgija objavili roman Mi, živi. A to ne gre pripisovati drugemu kot naključju, čeprav je izid padel na plodna tla in bil dobro sprejet tako pri bralcih kakor kritikih; Dnevnikova recenzentska Mojca Pišek je denimo zapisala (Dnevnik, 18. 11. 2011), da je »roman aktualen tudi zato, ker bi bil lahko napisan včeraj. Lahko bi recimo prišel s tipkovnice kakega mladoekonomista, resetatorja ali mlečnozobega tehnokrata, ki so leta 2011 prepričani, da je boj proti ostalinam socializma edina zveličavna ideja, za katero je vredno svetiti v zgodovino.«

Temple Grandin se je rodila 29. avgusta 1947 v Bostonu v ZDA. Pri treh letih, ko še vedno ni spregovorila, so ji zdravniki diagnosticirali avtizem. Po uspešni govorni terapiji je pri štirih letih začela govoriti, nato je kljub avtizmu dokončala šolanje, diplomirala iz psihologije ter magistrirala in doktorirala iz etologije. Objavila je številne članke o avtizmu in Aspergerjevem sindromu ter o vedenju živali in izdala več knjig, med katerimi sta najpomembnejši Govorica živali (Animals in Translation) in Živali nas človečijo. V prvi je razložila, kako ji je prav avtizem pomagal pri razvozlavanju živalskega obnašanja, druga, Živali nas človečijo, ki bo konec marca izšla pri naši založbi, pa je prikaz položaja živali v sodobni družbi – živali kot družinskih članov ali kot členov v predelovalni industriji.

William Peter Blatty (1928) je eden tistih ameriških pisateljev, ki po kdove kakšnem naključju še ni dobil prevoda v slovenščino, in to kljub temu, da je avtor enega najbolj »kultnih« grozljivih romanov – Izganjalca hudiča (The Exorcist, 1971). Ta velja za njegovo največje delo, nedvomno tudi ali predvsem zaradi filma, ki ga je po Blattyjevem scenariju leta 1973 posnel William Friedkin. Film, ki velja za enega najsrhljivejših vseh časov, je imel 10 nominacij za oskarja, dobil je le dva, toda eden od njiju je pristal v rokah pisatelja – za najboljši scenarij.
Prevod v slovenščino po več kot 40 letih? Zakaj pa ne – William Peter Blatty je namreč lani, štiri desetletja po prvi izdaji, pri 83 letih, svoj najslavnejši roman prenovil.

Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.

Tove Jansson (1914–2001), »mati« muminov, se je rodila v Helsinkih na Finskem, a je pripadala švedski manjšini in je zato govorila ter pisala v švedščini. Svojo prvo knjigo o muminih, Mumini in velika povodenj (Småtrollen och den stora översvämningen), je napisala in ilustrirala davnega leta 1945. Toda mumini, prisrčna pravljična bitja, nekakšni trolčki, le da so beli, debelušni in malce podobni povodnemu konju, so kljub temu, da se bližajo sedemdesetemu letu, še vedno očarljivi in se znajo prikupiti tudi današnjim otrokom, njihovi starši pa se jih bržkone spominjajo iz svojega otroštva, bodisi iz knjig ali pa risanih filmov.
Prva »muminknjiga« je v slovenščini izšla leta 1970 – vključevala je zgodbici Čarodejev klobuk (Trollkarlens hatt, 1948) in Vražja kresna noč (Farlig midsommar, 1954), prevedla pa ju je Darinka Soban, ki se je s Tove Jansson ob njenem obisku v Ljubljani leta 1966 tudi srečala. Potem je minilo mnogo let, preden smo leta 2004 – tri leta po avtoričini smrti – dobili še Zimo v Mumindolu (Trollvinter, 1957), leta 2008 pa še zbirko zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe.

Ste že slišali za filma Val in Ubežni delci? Ali ju celo gledali? Ta odlična filma, ki ju slovenski kinematografi sploh niso prikazali, sta nastala na podlagi literarnih predlog. Prvi je adaptacija ameriškega mladinskega romana Val, ki ga je v začetku osemdesetih prejšnjega stoletja objavil Todd Strasser (pod psevdonimom Morton Rhue). Eden prvih prevodov je bil prav nemški, in glede na vsebino ni presenetljivo, da so tudi film posneli Nemci. Delo je, takšno je vsaj naše mnenje, izvrstno opravil režiser Dennis Gansel. Film je bil posnet leta 2008 in napovedan tudi pri nas, vendar je bil naposled umaknjen s programa. Škoda, kajti film je odlična iztočnica za pogovor o ... Ne, tega pa zdaj ne bomo izdali!
Kanadska pisateljica Anne Michaels je za roman Ubežni delci leta 1996 prejela imenitno nagrado Orange, ob 15-letnici nagrade leta 2010 pa je bil njen roman počaščen še z nazivom »najboljši Orange«.

Slovenska izdaja avtobiografije Pač mulca (Just Kids), ki jo je lani objavila ameriška umetnica Patti Smith in zanjo prejela ameriško državno nagrado za književnost, je pripravljena za tisk in bo predvidoma izšla v začetku novembra. Knjiga je bila deležna številnih, večinoma zelo naklonjenih odzivov, zato ne dvomimo, da na prevod željno čakajo tudi slovenski bralci, morebiti celo tisti, ki jim Pattijina glasba (še) ni blizu. A Pattijina avtobiografija ni samo zgodba o rock'n'rollu, je mnogo več oziroma mnogo bolj je v ospredju njeno razmerje s še enim umetnikom sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja - kontroverznim fotografom Robertom Mapplethorpom (1946–1989), ki bi 4. novembra letos praznoval 65. rojstni dan.
Sredi avgusta je v svetovnih medijih zaokrožila vest, da po knjigi Pač mulca že nastaja filmski scenarij.