Tove Jansson (1914–2001), »mati« muminov, se je rodila v Helsinkih na Finskem, a je pripadala švedski manjšini in je zato govorila ter pisala v švedščini. Svojo prvo knjigo o muminih, Mumini in velika povodenj (Småtrollen och den stora översvämningen), je napisala in ilustrirala davnega leta 1945. Toda mumini, prisrčna pravljična bitja, nekakšni trolčki, le da so beli, debelušni in malce podobni povodnemu konju, so kljub temu, da se bližajo sedemdesetemu letu, še vedno očarljivi in se znajo prikupiti tudi današnjim otrokom, njihovi starši pa se jih bržkone spominjajo iz svojega otroštva, bodisi iz knjig ali pa risanih filmov.
Prva »muminknjiga« je v slovenščini izšla leta 1970 – vključevala je zgodbici Čarodejev klobuk (Trollkarlens hatt, 1948) in Vražja kresna noč (Farlig midsommar, 1954), prevedla pa ju je Darinka Soban, ki se je s Tove Jansson ob njenem obisku v Ljubljani leta 1966 tudi srečala. Potem je minilo mnogo let, preden smo leta 2004 – tri leta po avtoričini smrti – dobili še Zimo v Mumindolu (Trollvinter, 1957), leta 2008 pa še zbirko zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe.

Ste že slišali za filma Val in Ubežni delci? Ali ju celo gledali? Ta odlična filma, ki ju slovenski kinematografi sploh niso prikazali, sta nastala na podlagi literarnih predlog. Prvi je adaptacija ameriškega mladinskega romana Val, ki ga je v začetku osemdesetih prejšnjega stoletja objavil Todd Strasser (pod psevdonimom Morton Rhue). Eden prvih prevodov je bil prav nemški, in glede na vsebino ni presenetljivo, da so tudi film posneli Nemci. Delo je, takšno je vsaj naše mnenje, izvrstno opravil režiser Dennis Gansel. Film je bil posnet leta 2008 in napovedan tudi pri nas, vendar je bil naposled umaknjen s programa. Škoda, kajti film je odlična iztočnica za pogovor o ... Ne, tega pa zdaj ne bomo izdali!
Kanadska pisateljica Anne Michaels je za roman Ubežni delci leta 1996 prejela imenitno nagrado Orange, ob 15-letnici nagrade leta 2010 pa je bil njen roman počaščen še z nazivom »najboljši Orange«.

Slovenska izdaja avtobiografije Pač mulca (Just Kids), ki jo je lani objavila ameriška umetnica Patti Smith in zanjo prejela ameriško državno nagrado za književnost, je pripravljena za tisk in bo predvidoma izšla v začetku novembra. Knjiga je bila deležna številnih, večinoma zelo naklonjenih odzivov, zato ne dvomimo, da na prevod željno čakajo tudi slovenski bralci, morebiti celo tisti, ki jim Pattijina glasba (še) ni blizu. A Pattijina avtobiografija ni samo zgodba o rock'n'rollu, je mnogo več oziroma mnogo bolj je v ospredju njeno razmerje s še enim umetnikom sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja - kontroverznim fotografom Robertom Mapplethorpom (1946–1989), ki bi 4. novembra letos praznoval 65. rojstni dan.
Sredi avgusta je v svetovnih medijih zaokrožila vest, da po knjigi Pač mulca že nastaja filmski scenarij.

»Roman Voda za slone združuje vrsto zanimivih in privlačnih, lahko berljivih zgodb, ki jih pisateljica spretno povezuje v kompleksno celoto. Zaznamovan je s pustolovsko oziroma avanturistično, ljubezensko in ekološko noto. Je metafora življenja sodobnega človeka, ki se mora zavedati, da na svetu ni nič nemogočega in da mora biti pripravljen na vse. Srečen konec kompleksnega, zapletenega dogajanja v tej literarni mojstrovini pa zbuja optimizem in vero v življenje, ki ga je vredno živeti,« je med drugim o romanu Sare Gruen Voda za slone zapisala Ada Porenta, ena od treh ocenjevalk, ki so za Siolov knjižni klub prebrale in ocenile ta priljubljeni ameriški roman.

V četrtek, 8. septembra 2011, se v Torontu v Kanadi začne »36. torontski mednarodni filmski festival« (TIFF), eden najpomembnejših in največjih filmskih festivalov na svetu, kjer vsako leto prikažejo od 300 do 400 filmov v različnih kinematografih v Torontu. Tudi letošnji festival ponuja v desetih dnevih zelo bogat program, ki je razdeljen v 17 sklopov. Kateri filmi bodo prikazani v katerem sklopu, lahko natančno preučite na TIFF-ovi spletni strani, pri Modrijanu pa posebej opozarjamo na britanski film Salmon Fishing in the Yemen, ki ga je po istoimenskem romanu Paula Tordaya posnel režiser švedskega rodu Lasse Hallström (gotovo se spominjate njegovih Ladijskih novic, adaptacije romana Annie Proulx, ki je v prevodu izšel pri Modrijanu).