Po nekaj mesecih se vse uspešnejša mlada poljska književnica Dorota Masłowska – julija bo dopolnila 30 let – vrača v Slovenijo. Lani je bila Masłowska, avtorica romana Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo, gostja 27. mednarodnega literarnega festivala Vilenica – brala je v Sežani in Braniku – te dni pa bo gostovala v Ljubljani. V petek, 1. marca, bo obiskala Slovensko narodno gledališče Drama, kjer jo bo mogoče spoznati na strokovnem pogovoru po predstavi Pri nas je vse v redu (Między nami dobrze jest) v Mali drami. Igro v režiji Ivane Djilas in prevodu Darje Dominkuš so v Drami premierno uprizorili novembra lani.
V nedeljo, 3. marca, bo Dorota Masłowska nastopila na literarnem večeru v Klubu CD Cankarjevega doma.

Kdor je bral Pse brezčasja, gotovo ve, da se ta noirovsko obarvani kriminalni roman odkrito spogleduje s filmi. Zdaj pa bo tudi sam postal – film. Nad njim se je namreč navdušila mlada ekipa Filmskega društva Temporama in se odločila, da po knjižni predlogi posname svoj prvi celovečerni film. Avtor Zoran Benčič, znan tudi kot pevec skupine Res Nullius, seveda bedi nad scenarijem, režijo pa bo prevzel Matjaž Nahtigal, ki je doslej pri filmih sodeloval kot snemalec in montažer.
Prva klapa naj bi padla julija letos, snemalne lokacije so predvidene v Ljubljani in Velenju. Če pohitite, lahko še ujamete avdicijo, za vabilo kliknite semle, še prej pa na dušek preberite roman.

Na kaj pomisli večina ljudi, ko sliši za Hanging Rock, »Visečo skalo«, ali, natančneje, za »Piknik pri Hanging Rocku«? Najbrž na nepozabni Weirjev film iz leta 1975, enega najlepših avstralskih filmov vseh časov. A zunaj Avstralije morda več gledalcev ve, kdo je avtor glasbene teme* v filmu, kakor pa to, da je film posnet po romanu Piknik pri Hanging Rocku, ki ga je sedem let prej objavila avstralska pisateljica Joan Lindsay (1896–1984). Njen opus bi lahko glede na dolgost njenega življenja opisali kot skromen, ko ne bi bilo vmes tudi tega čudovitega romana. Skrivnostna zgodba o izginotju učiteljice in gojenk podeželskega kolegija na valentinovo leta 1900 buri domišljijo še danes in morda zato ne deli usode številnih drugih, tako rekoč že klasičnih del iz 60. in 70. let, ki so utonila v pozabo in se ne prevajajo in ne ponatiskujejo več.
Piknik pri Hanging Rocku je v slovenščini izšel šele 45 let po izvirniku.

»Vsak dan me bolj in bolj dolgočasi govorjenje o književnosti, raje govorim o človeku in o človeštvu,« je enkrat, najbrž pa celo večkrat dejal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922–2010). Svoje prepričanje in svoje pisanje je osredotočil na človeka, bil je tudi dejaven zagovornik listine o človekovih pravicah in je politike in državnike opozarjal, naj rešijo družbene probleme in ljudem zagotovijo dostojno življenje. »Zdaj, ne jutri in ne v nebesih, temveč zdaj.« Človek je tudi osrednja figura njegovih romanov, posameznik, ki izstopa iz množice zaradi svojih lastnosti ali pa je predstavnik manj pomembnejšega, a številčnega sloja in se pojavlja kot »glasnik svojega razreda«, preprostih, a zdravih navad in trdnih načel. Takšen je Saramagov »junak«, posameznik iz mesa in krvi, ki ve, kaj hoče, in si za to prizadeva, glasnik svojega naroda, ki s tem prinaša tudi upanje na boljšo prihodnost svoje dežele. Marksistične ideje, ki jih pripisujejo Saramagu, imajo z njim prav to povezavo – misel na človeka.

Kralj literarne grozljivke Stephen King, lani tretji največji zaslužkar med pisatelji na svetu (28 milijonov ameriških dolarjev), je napisal okoli 50 romanov, vendar jih je v slovenščino prevedenih samo dvanajst (zadnji prevod, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, je izšel pri Modrijanu). Njegov pisateljski kolega Peter Straub, ki Kingu ne dela družbe na lestvicah najbolje plačanih, pač pa največkrat nagrajenih piscev grozljivk, ni prepričal k izdaji še nobenega slovenskega založnika. Ostali smo brez večine prevodov najbolje prodajanih romanov iz sedemdesetih let, zlate dobe ameriške literarne srhljivke, čeprav jih redkokdo ne pozna. Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča ... Seveda, to so vendar filmi iz sedemdesetih let, ki se jih malo zrelejši bralci spominjajo z nostalgijo in jih ob misli na ogled pred tridesetimi in več leti še vedno spreleti srh. Toda ti filmi so adaptacije literarnih srhljivk, najboljših in najbolje prodajanih v 20. stoletju.