Izšlo je

Če bi morali izbrati eno značilnost, po kateri je avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt najbolj znan, bi bil to verjetno poseben žar, s katerim dirigira. Ta žar je razviden tudi v pogovorih z njim, ki so zbrani v knjigi Toni so vzvišene besede, ki je pravkar izšla v Modrijanovi zbirki Poteze. Dirigentova poglobljena razmišljanja o glasbi so navdihujoča in po njih si boste gotovo želeli več glasbe. Pred kratkim, 22. aprila 2012, je Harnoncourt prejel zlato medaljo britanske Kraljeve filharmonične družbe, kar poleg številnih drugih nagrad dokazuje, da je eden najvidnejših sodobnih dirigentov. S svojim delom navdušuje tako glasbenike, s katerimi sodeluje, kot tudi poslušalce.

Kralj literarne grozljivke Stephen King, lani tretji največji zaslužkar med pisatelji na svetu (28 milijonov ameriških dolarjev), je napisal okoli 50 romanov, vendar jih je v slovenščino prevedenih samo dvanajst (zadnji prevod, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, je izšel pri Modrijanu). Njegov pisateljski kolega Peter Straub, ki Kingu ne dela družbe na lestvicah najbolje plačanih, pač pa največkrat nagrajenih piscev grozljivk, ni prepričal k izdaji še nobenega slovenskega založnika. Ostali smo brez večine prevodov najbolje prodajanih romanov iz sedemdesetih let, zlate dobe ameriške literarne srhljivke, čeprav jih redkokdo ne pozna. Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča ... Seveda, to so vendar filmi iz sedemdesetih let, ki se jih malo zrelejši bralci spominjajo z nostalgijo in jih ob misli na ogled pred tridesetimi in več leti še vedno spreleti srh. Toda ti filmi so adaptacije literarnih srhljivk, najboljših in najbolje prodajanih v 20. stoletju.

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

Ilustratorka, pisateljica, scenaristka, režiserka, scenografka in kostumografka Eka Vogelnik je v svoji novi knjigi zbrala tri pravljice in zanje napisala dramska besedila: Kdo je napravil Vidku srajčico, O deklici, ki je prehitro rasla in O miški, ki si je trebušček raztrgala.
Knjiga Odrske pripovedke je koristen priročnik za mentorje dramskih krožkov na osnovnih šolah, ki bodo v njej našli veliko koristnih napotkov za delo z mladimi igralci. Razveselile se je bodo tudi vzgojiteljice v vrtcih, saj bodo v njej našle zamisli za gibalne, pevske in govorne ustvarjalne dejavnosti v vrtcu. V veselje pa bo tudi staršem, ki lahko skupaj z otroki ustvarijo papirnato gledališče in zaigrajo eno od igric.

»Zadnji dve leti življenja staneta vse sisteme socialnega varstva na svetu več kot vsa leta prej. Če umrete pri devetdesetih, bo znesek zdravstvenih izdatkov za obdobje od oseminosemdesetega do devetdesetega leta enak, če ne višji, kot znesek za prvih oseminosemdeset let vašega življenja. Če vse bolezni, ki nas morijo, časovno zamaknemo in raztegnemo, bo finančno breme manj težko. Predstavljam si stodvajsetletnika, ki ima srce, telo in predvsem možgane štiridesetletnika, ki pa je že preživel sto let v učenju in nabiranju življenjskih izkušenj. Mar ni to lepa ideja?«

Se spominjate Gianluigija Nuzzija? Junija 2010 je pri založbi Modrijan izšla njegova knjiga Vatikan, d. d., in ob tej priložnosti je Nuzzi obiskal Ljubljano ter knjigo predstavil v Modrijanovi knjigarni. Prvi natis knjige je bil razprodan, še preden se je poletje dobro začelo, zato ne dvomimo, da bo podobno zanimanje vzbudila tudi knjiga Metastaza, ki jo je Nuzzi napisal v sodelovanju s Claudiem Antonellijem, izšla pa je ravnokar, skoraj hkrati s knjigo Skrivni Wojtyła, ki sta jo napisala Nuzzijeva kolega Giacomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala. Toda po drugi strani ›se ne ve‹, kakšnim in katerim dejavnostim se vse posvečajo subjekti na notranji strani cerkvenih zidov.

»Navadni, povprečni državljani so živeli v vzdušju vsesplošnega konkretnega in tudi čisto abstraktnega strahu pred avtoriteto (avtoriteta pa je bila avtomatično prisojena vsakomur, ki si je nadel uniformo, četudi je bil recimo vratar), pred ovajanjem, pred preveliko zgovornostjo, pred prisluškovanjem, pred izsiljevanjem. Živeli so v strahu pred vsem in vsemi. Grizel jih je črv večnega sumničenja in negotovosti, saj nikoli ni bilo jasno, kdo koga nadzoruje – in ljudje so začeli (za vsak slučaj) nadzorovati drug drugega ter postajati prestrašene lutke v rokah sistema in njegove podaljšane roke tajne policije.

… časa, »ki je bil prelomen v toliko pogledih, zlasti za naš prostor, mi – dva mlada para na koncu študija – pa smo v iskanju novih, tudi duhovnih orientacij iz običajne prehrane sklenili preiti na vegetarijansko. Takrat je bil to, na zasebni ravni, poskus mega velikosti. Marsikateri družinski član ali kolega je dvomeče dvignil obrvi, ko je izvedel za našo odločitev.
V restavracijah, gostilnicah in hotelih so nam ob vprašanju, kaj bi lahko dobili za obrok brezmesnega, enotno, kot po začaranem dogovoru, ponudili trojček kuhanega korenja, graha in cvetače na maslu, pa še krompir in solato. V najimenitnejšem ljubljanskem lokalu smo za nameček dobili šampinjone na žaru – in to je bila že gostija.
Marsikomu pa se je naše ›eksperimentiranje z zelenjavo‹ zdelo zanimivo.«