Izšlo je

Kaj imajo skupnega Dragotin Gustinčič, Mirko Košir, Ludvik Mrzel, Cene Logar in Cvetko Zagorski? Niso samo pomembne osebe iz slovenske kulturne in politične zgodovine, nekaj časa so bili tudi zaprti na Golem otoku, na prvem koncentracijskem taborišču po drugi svetovni vojni v Evropi.
Po pričevanjih mnogih, ki jih prinaša knjiga Goli otok – Titov gulag, novo delo dr. Božidarja Jezernika, je okrutnost Golega presegla vsa starejša taborišča. Med interniranci so bili tudi taki, ki so med vojno izkusili različna koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji ali fašistični Italiji. Pripovedovali so o podobnih izkušnjah iz teh taborišč, ki pa so se v nečem bistveno razlikovala od golootoških. Tam je bila med mučitelji in trpinčenimi potegnjena meja, tam so taboriščniki lahko ostali tovariši v trpljenju, lahko so se drug drugemu potožili v stiski.

Oktobra se kot vsako leto obeta eden izmed osrednjih svetovnih založniških dogodkov, Frankfurtski knjižni sejem. Tokratna častna gostja sejma bo Brazilija. Verjetno le malokdo še ni slišal za Paula Coelha, brazilskega avtorja številnih knjižnih uspešnic, toda koliko o brazilski literaturi pri nas sploh vemo? Ali bi znali denimo na pamet našteti pet brazilskih književnikov? Hiter pogled v seznam Cobissa pove, da v slovenščini lahko prebiramo nekaj klasikov brazilske literature (Machado de Assis, Carlos Drummond de Andrade, Jorge Amado), najde pa se tudi nekaj prevodov priznanih sodobnih brazilskih pisateljev, poleg šestnajstih knjig Coelha vsaj še dva romana Joãa Ubalda Ribeire ter po en roman Chica Buarqua, sicer tudi odličnega glasbenika, in Cristovãa Tezze.

Zgodovina pozna veliko primerov prepletanja resničnosti in izmišljenega, pa ne le tistih v literaturi, filmu ali vizualni umetnosti, kjer sta premešana namerno, ampak tudi tistih nasprotnih, ko se izmišljeno vplete v življenje. »Kot v filmu« je ne nazadnje stavek, ki odseva prav ta razmerja. Absurdna, pravzaprav tragična takšna situacija se je pred dvajsetimi leti pripetila Žarku Lauševiću. Sredi blesteče igralske kariere se mu je življenje obrnilo na glavo, ko se je pred nekim lokalom v Podgorici, kamor sta zavila z bratom, nepričakovano zapletel v pretep in v samoobrambi ubil dva človeka. Pristal je v beograjskem Centralnem zaporu, v katerem je snemal prizore iz filmov Brata po materi in Bolje od bega ter nanizanke Sivi dom. In kjer je med snemanjem filma spoznal cel kup stražarjev, z upravnikom pa sta bila celo v sorodstvu. Da bi preživel kruto igro usode, je začel pisati zaporniški dnevnik, ki ga je leta 2011 objavil v odmevni knjigi Leto mine, dan nikoli.

Izgubljeni čas je knjiga osebnih zapisov Andreja Inkreta: o literaturi, gledališču, aktualnem političnem dogajanju in reminiscencah na pretekle – za Slovenijo ključne – zgodovinske dogodke. Je tudi zbir pomembnejših esejev in kolumn, ki jih je avtor objavljal koncem preteklega stoletja. Za slovenskega bralca, ki ga zanima preteklo kulturno in politično dogajanje, bodo še posebej zanimive kolumne, saj v njih odseva čas, tik preden se je naša država profilirala kot samostojna, zabeleženi pa so zvečine dogodki, ki so (danes tako samoumevno) pomembno vplivali na sedanjost, kot jo poznamo tu in zdaj. Leta 1990 se avtorju na primer zapiše: »Vse kaže, da danes v Jugoslaviji nihče več ne verjame v Jugoslavijo. Vsakogar pa je strah njenega razpada.«

V sodobnem času se vse bolj vračamo k izročilu prastare kulture naravnega vrtnarjenja in si prizadevamo, da bi zelenjavo in zdravilna zelišča pridelali sami. Velikokrat ne vemo, kako na svojem malem vrtu pridelati zdrav in obilen pridelek, kako ohraniti prst vlažno, rahlo in rodovitno, kako gnojiti čim bolj naravno, kako odgnati škodljivce in bolezni z našega vrta, katere rastline saditi skupaj, katero sadje izbrati za svoj mali vrt …
Na ta in še mnoga druga vprašanja, povezana z biovrtnarjenjem, odgovarja slavna, tudi pri nas znana nemška vrtnarska strokovnjakinja in avtorica številnih priročnikov Marie-Luise Kreuter. Priročnik Biovrt za začetnike, ki je pravkar izšel pri založbi Modrijan, je sicer šele njena druga knjiga, ki je prevedena v slovenščino.

Zakaj se moški in ženske tako razlikujemo v svojih željah, sanjarijah, odzivih in spolnem vedenju? – Zakaj čedalje bolj množično varamo drug drugega in se ločujemo, hkrati pa se ne odrekamo v celoti zakonu? – Od kod naenkrat prava pandemija enostarševskih družin? – Zakaj strast v toliko zakonih tako naglo izhlapi? – Zakaj spolna sla ugasne, tudi ko se ljubezen poglobi? – Zakaj je vedno več moških, ki so pripravljeni zavreči vso preteklo družinsko življenje zaradi bežnih afer z mlajšimi ženskami? – Zakaj homoseksualnost vztraja standardnim pogledom navkljub? – Kako da je toliko moškim in ženskam, pa čeprav se že ves čas razvijamo skupaj prav tu na tej Zemlji, blizu misel, da smo kakor z različnih planetov?

Zapeljiva špinačna fritata, ki jo vidite na sličici, je okusna in nadvse preprosta jajčna jed, ki jo lahko hitro in – če niste najbolj vešči v kuhinji – brez kančka treme pripravite za katerikoli obrok dneva. Če pa boste uporabili svežo špinačo s svojega biovrta in jajca iz ekološke pridelave, bo fritata tako odlična in zdrava, kot bi jo pripravila dr. Lejla Kažinić Kreho, avtorica novega priročnika za zdravo življenje Moja sredozemska dieta.
Znano je, da Sredozemci živijo dlje in bolj zdravo. Najbrž je del recepta za dolgo življenje tudi dobra volja, toda najpomembnejša je prehrana. Sredozemci pojedo veliko sveže zelenjave in rib ter malo rdečega mesa, so zmerni v uporabi maščobe in soli, jedo počasi in večkrat na dan, obroki pa so majhni in lahki.

Ljubezen je lepa spomladi, ko majske nam rože cveto …
Ježkove besede, ki nam jih zadnje mesece prepeva božajoči glas njegove vnukinje in nam budi skomine. Pa saj enkrat bo, tudi letos – maj, rože in ljubezen!
Ampak pomlad pride in gre in vemo, da bo prihodnje leto spet prišla – kaj pa ljubezen? Kaj ostane, ko se drhtavo vznemirjenje poleže? Kaj storiti, da bo ostalo v naših odnosih čim več lepega in toplega? Veliko se da in le od nas samih je odvisno, zato se potrudimo, vredno je.

Pri založbi Modrijan je pravkar izšla knjiga Samo ljubezen ni dovolj znamenitega ameriškega psihiatra Aarona T. Becka.

Ocenjevalec je začel pisati sezname. Tudi bralci bi jih morali. Zapišite to knjigo na seznam. Na nakupovalni seznam.

Ocenjevalec ni nihče drug kot popularni norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen, avtor romana Psalm na koncu poti, ki smo ga lani, ob stoti obletnici Titanikovega potopa, naposled dobili tudi v slovenskem prevodu. Toda Psalm je bil šele drugi norveški roman, ki je izšel pri naši založbi – naš prvi Norvežan pač za vselej ostaja Erlend Loe z nenavadnim romančkom Tihi dnevi v Mixing Partu.
Pisatelja sta vrstnika in poleg let jima je skupno dejstvo, da nista zaslovela s kriminalkami. Bralci, ki norveško književnost spremljajo le po prevodih, utegnejo namreč dobiti vtis, da na severu Evrope pišejo samo kriminalke. Pa ni tako. Pri Modrijanu je pravkar izšel že četrti norveški roman* – Loejev Naiven.Super. – in ni kriminalka.

O tem, da so Metamorfoze najpomembnejša pesnitev rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona, ni nobenega dvoma, kljub temu pa je slovenščina eden tistih jezikov, v katerem jih še vedno ni mogoče brati v celoti. Užitek branja prečudovitih Ovidijevih verzov je tako še vedno privilegij tistih redkih klasičnih izobražencev, ki znajo latinsko, in še redkejših, ki se zmorejo vživeti v ritem antičnega verza.
Ovidijeve Metamorfoze sestavlja 15 knjig, lahko bi jim rekli tudi spevi. V nekaterih izdajah so objavljene vse, skupno skoraj dvanajst tisoč heksametrov. To je izjemen zalogaj za prevajalce, še posebej v tiste jezike, ki pri prevajanju zvesto sledijo izvirni metriki.