Novica

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku

15.07.2017

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

V slovenščini smo o Grossu nazadnje brali v spremnem besedilu Polone Balantič h knjigi Trpljenje kneza Sternenhocha češkega filozofa Ladislava Klíme. Bil je »nadnorec«, piše, »na nemški avantgardni sceni je nekaj časa veljal za podobnega enfant terribla kot Klíma na Češkem. Tudi on je kot mladenič veliko obetal in še več je od njega pričakoval njegov oče, ki je bil tako kot Klímov oče pravnik. Že med odraščanjem v avstrijskem Gradcu pa je začel kazati znake neprilagojenosti. Da je Gross res veliko obetal, dokazuje Freudovo pismo Carlu Jungu, datirano z 28. februarjem 1908. V njem je Freud zapisal, da sta Jung in Gross edina, ki zares razumeta njegovo teorijo in sta sposobna pomembno prispevati k razvoju psihoanalize. Že kmalu potem pa so se poti Junga, Freuda in Grossa razšle. Glavni povod za odmik Grossa od Freuda je bila ena od ključnih Grossovih tez, da je ›zatiranje spolnega gona zelo pomemben in pravzaprav nujen dejavnik civiliziranja ljudi‹, ki jo je Gross predstavil na kongresu psihoanalitikov leta 1908. Gross je tedaj že jasno pokazal, da želi psihoanalitična spoznanja uporabiti kot orožje revolucije. Freud in Jung sta v tem videla neprimerno misijonarstvo, Freud pa je njuno pozicijo podčrtal s stavkom: ›Mi smo zdravniki in zdravniki želimo tudi ostati.‹ Gross tedaj s Freudom še ni dokončno prekinil stikov. Istega leta je Freudu še uspelo Grossa prepričati, da se je šel k Jungu zdravit zaradi odvisnosti od kokaina in morfija, ki ju je jemal proti depresiji. Grossu pa se Jungova eksperimentalna terapija ni zdela učinkovita in je s skokom čez ograjo pobegnil iz klinike v Zürichu. Jung ga je zatem javno razglasil za shizofrenika, menda predvsem zato, ker je hotel z njim obračunati in prikriti, da njegova terapija ni bila uspešna. Po epizodi v Zürichu se je Gross znašel v münchenskih boemskih krogih, kjer je s svojo anarhistično teorijo o nujnosti odprave zakona in družine kot institucij, ki utrjujeta ›suženjsko mentaliteto v službi reakcionarnih interesov‹, vplival tudi na nekatere protagoniste predvojnega ekspresionizma.«

Otto Gross je v Kerrovi knjigi in Cronenbergovem filmu stranski lik, osrednji lik pa je v romanu Kakor poti v megli (Como caminos en la niebla, 2016) španskega pisatelja Joséja Morelle. Morella njegovo burno in kratko življenje predstavi kot scenarist Llerandi, ki želi o Grossu posneti dokumentarni film. Ob pisanju namišljenega filmskega scenarija se začne odpirati osupljiva galerija najznamenitejših osebnosti, s katerimi je zgodovinski Gross prijateljeval ali prihajal v stik in močno vplival nanje s svojimi zamislimi. Ozadje romana je burni čas prelamljanja z uveljavljenimi duhovnimi in družbenimi vzorci, z novimi smermi v umetnosti, z idejami o osvobajanju ženske, s pojavom ezoterike ter uveljavljanjem vzhodnjaških misli in verstev, z osvobojeno seksualnostjo, z idejo o razrednem boju, s komaj porojeno psihoanalizo, z vzponom fašizma in nacizma ... Gross je prav v središču novih pojavov, ki prihajajo do polnega izraza v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità, po obeh vojnah pa zamrejo ter spet oživijo šele v 70. in 80. letih, ko se pojavi »new age«. Morella z dinamično, kompleksno, v protagonistovih mislih večkrat tudi kot filmski prizori oblikovano epopejo o življenju nekaj rodov umetniško dovršeno odstira duhovno in zgodovinsko podobo druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja, s tem pa na prefinjen način prav današnjega evropskega časa.
Zanimivost: Morella začne svoj roman s citatom iz romana Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa Junota Díaza. Ta, s Pulitzerjevo nagrado ovenčani (2008) in tudi v slovenščino prevedeni roman pa je mogoče z Morellovim primerjati tudi v tem, da je izbrana podobna »tehnika« pripovedovanja: tudi v Morellovem romanu se mora bralec – drugače, kot smo navajeni v stvarni literaturi – sproti »posvetovati« s številnimi opombami pod črto.
In pripis: roman dobesedno kliče k filmski upodobitvi, v vlogi Otta Grossa pa bi bilo čudovito videti – Vincenta Cassela, seveda.

Roman Kakor poti v megli je prevedel Ferdinand Miklavc.

Prizor iz filma Nevarna metoda (2011).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

19.07.2017

»Napiši knjigo, ki jo želiš brati, posnemi film, ki ga želiš gledati.« – Austin Kleon »

Ideje v knjigah ameriškega umetnika Austina Kleona so za vse, ki poskušajo v svoje življenje in delo vnesti ščepec ustvarjalnosti. (Torej za vse med nami.) Ali kot pravi Kleon: »Ta knjiga je zate. Kdorkoli si in karkoli počneš.«
Ko si je Kleon začel delati zapiske za predavanje študentom na kolidžu v New Yorku, je spoznal, da lahko svoje izkušnje strne v deset preprostih pravil o tem, kako biti kreativen, in obenem, da so to prav tisti nasveti, ki jih je sam v letih, ko si je prizadeval postati umetnik, pogrešal in mu jih ni nihče povedal. Načela je združil v nekakšen manifest, namenjen vsakomur, ki se želi resneje posvečati umetnosti.
Nasveti v uspešnicah Kradi kot umetnik in Pokaži svoje delo!, ki sta v slovenskem prevodu izšla hkrati, so avtobiografski, kot so pravzaprav vsi nasveti, saj jih delimo na podlagi izkušenj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.07.2017

Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti »

Letošnja Vilenica, 32. po vrsti, bo potekala pod pomenljivim geslom »Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo«. Festival bo gostil vrsto literarnih ustvarjalcev iz 20 držav. Med udeleženci, katerih dela lahko beremo v slovenskem prevodu, bo tudi Vladimir Pištalo, priznani in slovenskim bralcem že dobro znani srbski pisatelj, ki od leta 1993 živi v ZDA.
Pištalovo prvo v slovenščino prevedeno delo je roman Tesla, portret med maskami, za katerega je prejel Ninovo nagrado 2008. Prevod (Đurđa Strsoglavec, 2012) je vzbudil izjemno pozornost in bil kmalu razprodan. Tedaj je avtor prvič obiskal Slovenijo ter v številnih intervjujih predstavil svojo poetiko in ustvarjalni postopek. Ta roman je pisal kar osem let, v intervjuju za Mladino pa je med drugim povedal: »Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti. Le pokvarili bi ga. Pustil sem, da zgodba o Tesli govori sama zase.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.06.2017

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje »

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

O zemljevidih in ženskih krajinah – Mirana Likar je objavila svoj prvi roman, Babuškin kovček »

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

objavljeno v rubriki: Izšlo je