Philip Roth je lani nekemu ameriškemu novinarju dejal, da ga, kot njegovega junaka Simona Axlerja, ki na stara leta izgubi svoj čar, skrbi, da mu bo zmanjkalo idej. A kot vse kaže, smo pri Rothu priča nasprotnemu. Eden najbolj znanih ameriških pisateljev je namreč na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Še več, junaki njegovih zadnjih romanov prinašajo vedno bolj iskrene, vedno bolj intimne zgodbe. Poleg slogovne natančnosti in vsebin, ki bralca držijo v napetosti do poslednje strani, imajo njegovi zadnji romani še eno skupno značilnost: vsi prinašajo univerzalne zgodbe o človekovi usodi. Tak je tudi povzetek zadnjega prevodnega triptiha Rothovih romanov: začne se z brezimnim junakom Slehernika (Everyman, 2006; prev. 2009), ki se prvič v svojem življenju znajde na točki, ko mu peša moč lastnega telesa, to pa v njem povzroči predvsem notranjo spremembo, kar se razvije v brutalno zgodbo, ki bi lahko doletela – slehernika.

Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je pravkar izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?

Stari Latinci so bili ljudje kot mi in prevevala so jih podobna čustva kot nas, le da so jih, zlasti tista najbolj nizkotna, znali ubesediti na mnogo bolj prefinjen način kot sodobni človek. Pomislite samo na današnje politike! Zlasti njim bi ta posrečena zbirka latinskih zmerljivk, žaljivk in dovtipov utegnila koristiti, v parlamentu bi se lahko ozmerjali, kot predlagajo Plavt, Cicero, Marcial, Katul in drugi veliki rimski umi; če drugega ne, bi imeli vsaj dober razlog, zakaj ne razumejo drug drugega – znanje latinščine je pač še vedno precejšnja izjema.
A brez skrbi, v knjižici Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini, ki je pravkar izšla pri naši založbi, so tudi prevodi. Za dr. Mateja Hriberška, latinista in grecista ter docenta na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je bila priprava te simpatične knjižice, ki sta jo pred skoraj petnajstimi leti zasnovala Britanca Michelle Lovric in Nikiforos Doxiadis Mardas, poseben izziv.

Izšel je Severni sij, posebna izdaja enega Jančarjevih najboljših in najbolj znanih literarnih del. Tretji roman Draga Jančarja letos dopolnjuje 28 let in doživlja čisto posebno čast – eno osrednjih mest v programu Evropske prestolnice kulture 2012. Pri Modrijanu, kjer smo objavili tudi Jančarjeva zadnja dva romana, Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), je Severni sij zasijal še četrtič, v soboto, 14. januarja 2012, na otvoritveni dan Evropske prestolnice kulture, pa je v Mariboru zasijal čisto zares, kot veličasten svetlobni napis na Trgu Borisa Kidriča. Mesto Maribor bo namreč osvetljeno vsak dan tega leta, Jančarjev zemljevid pa bo sijal na osmih lokacijah – na eni izmed njih bo tudi napis To noč sem jo videl.

Čeprav nosi eden letnico 2011, drugi pa 2012, sta izšla hkrati, imata celo povsem enako število strani, nedvomno pa ju druži še dejstvo, da gre za velika romana, ne ravno po obsegu, temveč po pomenu njunih avtorjev, ki sta vrstnika, ter sledovih, ki sta jih pustila v svetovni književnosti. Da ne govorimo o tem, da prevoda zapolnjujeta veliko vrzel v naši prevodni književnosti. Oba sta na neki »način klasika«, prvi je nastal sredi šestdesetih, drugi pa leta 1981.