Novica
Kje so tiste steze – večno hrepenenje in iskanje lepot
31.08.2010Gorski svet ni mogel ostati tak, kakršen je bil pred petdesetimi leti. Toda skoraj nič ni bilo storjenega, da bi ljudje zahajali v gore po tisto, kar jim gore zares nudijo. Navsezadnje želijo vsi, mladi, starejši in stari, stik z neokrnjeno gorsko naravo, zato želim, da bi mladina, ki je lahko hrabra, razumna, poštena in bistra, čim prej uvidela, da je neodložljiva zahteva urediti to našo prelepo deželo tako, da nam bo dajala svoj pravi blagoslov. Časi se spreminjajo, postavljajo nove zahteve, a tudi ljudje se morajo spremeniti. Novim zahtevam se moramo prilagoditi tako, da ohranimo stalne vrednote. Te segajo od preteklih časov v naša leta in jih moramo obvarovati tudi za prihodnost.
Te besede Marijana Lipovška bi prav tako lahko zapisal kateri od današnjih gornikov. Lepote gora so namreč večne, zato je lahko branje knjige Kje so tiste steze, ki je ravnokar izšla pri naši založbi, še dandanašnji neustavljivo privlačno. Če ste torej med tistimi, ki po antikvariatih zaman iščejo knjigo Steze, smučišča in skale Marijana Lipovška, ki je nazadnje izšla davnega leta 1978, boste nadvse veseli te izdaje, ki Lipovškovo besedilo in fotografije prinaša v novi preobleki in novi lepoti. Knjigo, ki je izšla ob 100-letnici rojstva tega vsestranskega umetnika, smo obogatili s spremnim besedilom Vladimirja Habjana in Franceta Steleta.
Sorodne novice
na vrh strani12.03.2012
Razkroj oblasti ali zgodovinopisni test zanesljivosti našega spomina »
Izšel je slovenski prevod knjige Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere), ki jo je zgodovinar Stefano Lusa v italijanščini objavil leta 2007 pri videmski založbi Kappa Vu. Kot pripovedovalec napete zgodbe ima Lusa pomembno prednost: »italijanski«, nemara nekoliko manj obremenjeni pogled na obdobje pred tridesetimi leti v Sloveniji. Rezultat utegne biti ta čas za marsikoga nepričakovan – precej prijazen pogled na vlogo slovenskih komunistov v leta trajajočem spopadu med reformisti in dogmatiki ter v procesu demokratizacije Slovenije.
Časovno zgodba sega od »smrti očetov domovine«, začenši z novoletnim kosilom (1980) predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita v družbi najvišjih voditeljev države in njegovim odhodom na »redni pregled« v ljubljanski Klinični center dva dni pozneje, do razpada Demosa (1991), kjer se niso mogli poenotiti pripadniki konservativnega bloka (»branitelji domovine« in Katoliška cerkev) s številčno šibkejšim, a intelektualno močnejšim liberalnim blokom.
18.02.2012
Izšel že tretji primer slavnega mačjega detektiva Francisa »
Pravkar je izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.
06.02.2012
Osupljivo je, kako je lahko hotena objektivnost izredno pretresljiva »
Izjemno uspešen in bran sodobni francoski romanopisec Emmanuel Carrère (1957) pogosto sodeluje s filmsko industrijo kot scenarist ali režiser. Leta 2002 so po njegovem romanu L`Adversaire (Nasprotnik) posneli film, ki je bil med drugim nominiran za zlato palmo v Cannesu.
Pri pisanju romanov se vselej navdihuje pri resničnih osebah in takšni so tudi liki romana Drugi in jaz, ki je te dni izšel v slovenskem prevodu. Avtorjeva spodbuda je pogosto tako tragično dogajanje, da bi ga večina ustvarjalcev zmogla odslikati zgolj v morečem ozračju. V Carrèrovem pisanju pa v resnici ni mračnih tonov, kar bralce praviloma preseneča in pritegne v osrčje zgodbe.
01.02.2012
Philip Roth pri skorajda osemdesetih letih na vrhuncu pisateljske moči »
Philip Roth je lani nekemu ameriškemu novinarju dejal, da ga, kot njegovega junaka Simona Axlerja, ki na stara leta izgubi svoj čar, skrbi, da mu bo zmanjkalo idej. A kot vse kaže, smo pri Rothu priča nasprotnemu. Eden najbolj znanih ameriških pisateljev je namreč na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Še več, junaki njegovih zadnjih romanov prinašajo vedno bolj iskrene, vedno bolj intimne zgodbe. Poleg slogovne natančnosti in vsebin, ki bralca držijo v napetosti do poslednje strani, imajo njegovi zadnji romani še eno skupno značilnost: vsi prinašajo univerzalne zgodbe o človekovi usodi. Tak je tudi povzetek zadnjega prevodnega triptiha Rothovih romanov: začne se z brezimnim junakom Slehernika (Everyman, 2006; prev. 2009), ki se prvič v svojem življenju znajde na točki, ko mu peša moč lastnega telesa, to pa v njem povzroči predvsem notranjo spremembo, kar se razvije v brutalno zgodbo, ki bi lahko doletela – slehernika.
27.01.2012
Vsak med nami nosi v sebi ščepec temne snovi »
Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je pravkar izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?
Vaša košarica
Vaša košarica je prazna.