Vtisnite si v spomin, če le morete, simpatični obraz, ki ga vidite na sličici. To je Erlend Loe, priljubljen norveški pisatelj in scenarist, čigar humorno in satirično pisanje danes poznajo v skoraj 40 državah po svetu, in to tako odrasli kot otroci. A gotovo ga bodo vzljubili tudi slovenski kupci, najprej ob branju Tihih dnevov v Mixing Partu, zadnjega romana tega pisatelja, ki ima sicer za seboj, kljub komaj 42 letom, že osem romanov in še 13 drugih, predvsem otroških knjig.
Loe se je najprej ukvarjal s kratkimi filmi in glasbenimi spoti, pisal je kritike za časopise, poučeval v šoli in delal v psihiatrični bolnišnici.

Knjige Michala Viewegha dosegajo naklade več kot petdeset tisoč izvodov in so prevedene v enaindvajset jezikov, zato se je tega popularnega češkega pisatelja prijela etiketa, da je »komercialen«. A ne vzemite te oznake slabšalno, kajti če radi berete njegove knjige, imamo za vas čudovito novico: v slovenskem prevodu je izšlo Vieweghovo najboljše delo – zbirka kratkih zgodb. Nives Vidrih, prevajalka iz češčine, naša najboljša poznavalka češke književnosti in tudi del Michala Viewegha, je iz dveh njegovih zbirk zbrala in prevedla najboljše zgodbe, pri Modrijanu pa smo jih izdali v knjigi Zgodbe o ljubezni in seksu.

»Moja knjiga je kakor vino; ima vse njegove barve in vse njegove arome in okuse, prosojnost svetlobe in globino izraza,« je Drago Medved med drugim zapisal za novo številko časopisa Modrijan. Časopis že pripravljamo za vas, prav posebno mesto v njem pa zavzema nova slovenska knjiga o vinu – Vinske bravure Draga Medveda.
Ta imenitna knjiga za vse ljubitelje »Dionizovega daru«, kakor so o njem verjeli stari Grki, je pravkar izšla, za izid pa seveda ni boljše priložnosti, kot je čas okoli martinovega, praznika, ki se ga na Slovenskem ne branijo niti ljubitelji piva. Kaj šele »vodopivci«! Vino in voda sta namreč nerazdružljivo povezana, njun odnos pa je nadvse zanimiv, saj ga srečujemo tudi v mnogih pregovorih in rekih.

Če ste kolikor toliko doma v anglosaksonski književnosti, Petra Careyja, enega najpomembnejših sodobnih avstralskih pisateljev, vsekakor poznate. Kar je Philip Roth za ameriško romanopisje, je Carey za avstralsko, in zdi se, da smo se slovenski založniki vse predolgo motovilili okrog enega najpomembnejših avstralskih romanov. Oscar in Lucinda, roman iz leta 1988 (na sliki je detajl naslovnice izvirnika), je bil namreč na seznamu prevodnih »dezideratov« že v času, ko je založniško dejavnost na Slovenskem pomagalo vzdrževati Ministrstvo za kulturo RS.

Izšel je slovenski prevod dela Vrtinec seznamov velikega italijanskega misleca Umberta Eca. To je tretja v nizu knjig, ki ga začenjata uspešnici Zgodovina lepote (2004) in Zgodovina grdega (2007); prevoda obeh sta izšla pri Modrijanu leta 2006 oz. 2008.
Umberto Eco je semiolog, prevajalec angleških in francoskih avtorjev 19. stoletja, specialist za dela Jamesa Joycea, pisec več kot dvesto predgovorov h katalogom sodobnih slikarjev in prijatelj ter libretist sodobnih glasbenikov, med katerimi je najbolj znan Luciano Berio. Slovenci in večina svetovnega bralstva pa gospoda iz Alessandrie, ki bo kmalu, 5. januarja 2012, dopolnil osemdeset let, seveda najbolje poznamo po knjigah, zlasti kot avtorja romanov Ime rože, Foucaultovo nihalo, Baudolino, Plamen kraljice Loane in drugih uspešnic.