E-novice

Novica

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let

17.11.2017

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«
Njena nenadna smrt leta 2015 je ljubitelje baleta presenetila. Kako tudi ne, saj nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let! Kritiki so še njene poznejše plesne interpretacije – denimo tisto v Boleru, ki ga je pri petdesetih plesala obdana s tridesetimi mladimi moškimi, ali tisto v sagi o nesrečni ljubezni Dama s psičkom pri šestdesetih – označevali kot »odo erotiki«. Kariero plesalke je uradno zaključila pri petinšestdesetih, a je ob petinsedemdesetletnici kar dvakrat odplesala svojega slavnega Umirajočega laboda ter debitirala v koreografiji Ave Maja, ki jo je posebej zanjo ustvaril Maurice Béjart. Zadnjo je na odru Bolšoj teatra plesala še na svoj osemdeseti rojstni dan.
O njej in njenem življenju se je veliko pisalo, a »resnico, čisto resnico«, kot je poudarila sama, je mogoče najti le v njenih knjigah. Že njena prva – Jaz, Maja Plisecka, pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved, je pravo odkritje ne le za poznavalce in ljubitelje baleta, ampak tudi za najširši krog bralcev. V njej spoznavamo odločno, vztrajno in naravnost trmoglavo pogumno osebo, ki ji je uspelo spisati bleščečo odrsko zgodbo v izjemno bogati zgodovini baletne umetnosti prejšnjega stoletja. Najprej v njeni, sovjetski deželi, krutem sistemu, ki ji je vse prej kot prizanašal in ji zapiral premnoga vrata, in nato še na Zahodu, kjer so jo častili in nagrajevali celo predsedniki in vladarji. Pripoved je sicer zasnovana kronološko, a se poglavja berejo kot povsem samostojne zgodbe, pričevanja in tudi kritični odzivi na čas, v katerem je živela ta izvirna, razmišljujoča in pisateljsko nadarjena avtorica (čeravno v uvodu precej ironično priznava, »da pisateljsko pero ni za praznoglave balerine«).

Imela sem srečo, da sem lahko kot rosno mlada baletna navdušenka občudovala njene fantastične kreacije v moskovskem Bolšoj teatru. Neskončno hvaležna sem, da sem jo kot plesna novinarka in prevajalka spoznala tudi osebno ob njenem obisku v Sloveniji (takrat, leta 2009, se je tu mudila z možem, skladateljem Rodionom Ščedrinom, na povabilo Slovenske filharmonije). Ko se mi je podpisala v izvod svoje prve knjige, sem ji obljubila, da bo prevedena tudi v slovenščino. Čeprav ji prevoda žal ne bom več mogla vročiti, sem nadvse vesela, da sem lahko izpolnila dano ji obljubo. Prepričana sem, da bo življenjska izpoved hudomušne, zvedave, včasih tudi malce nenavadno razmišljajoče in »muhaste« baletne dive Maje Plisecke pritegnila tudi slovenske bralce.

Nataša Jelić

Maja Plisecka

Jaz, Maja Plisecka

Maja Plisecka se je rodila 20. novembra 1925; umrla je 2. maja 2015.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.11.2017

Andrej E. Skubic je objavil svoj sedmi roman. – Permafrost je 113. knjiga v zbirki Bralec »

»Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo,« sklene Andrej E. Skubic nedavno objavljeno kolumno na portalu Airbeletrina. »Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal. Nisem vedel, kaj delam. Saj še danes ne.«
Da je kolumno napisal malo pred izidom svojega sedmega romana, je seveda golo naključje; toliko nenavadnejši je zato njen zaključek. Skubic ni pustil pisanja, kje pa; opisuje namreč začetke svoje pisateljske poti – kako je takrat, v devetdesetih, preden je objavil prvenec Grenki med, »zgledala vsa ta scena«. »Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je