Izjemno uspešen in bran sodobni francoski romanopisec Emmanuel Carrère (1957) pogosto sodeluje s filmsko industrijo kot scenarist ali režiser. Leta 2002 so po njegovem romanu L`Adversaire (Nasprotnik) posneli film, ki je bil med drugim nominiran za zlato palmo v Cannesu.
Pri pisanju romanov se vselej navdihuje pri resničnih osebah in takšni so tudi liki romana Drugi in jaz, ki je te dni izšel v slovenskem prevodu. Avtorjeva spodbuda je pogosto tako tragično dogajanje, da bi ga večina ustvarjalcev zmogla odslikati zgolj v morečem ozračju. V Carrèrovem pisanju pa v resnici ni mračnih tonov, kar bralce praviloma preseneča in pritegne v osrčje zgodbe.
Zares temen ni niti omenjeni roman Nasprotnik, pri katerem ga je k pisanju gnalo vprašanje, kako je mogoč tako krut in tragičen dogodek, kakršen je leta 1993 pretresel Francijo: domnevni zdravnik Jean-Claude Romand je umoril ženo, oba otroka in svoje starše. Pri preiskavi pa se je izkazalo, da ni samo morilec, ampak tudi prevarant, ki je tako družino kot prijatelje 18 let milo rečeno vlekel za nos. Prepričal jih je, da je raziskovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Ko je ženi govoril, da gre na delo, se je v resnici dolge ure sprehajal po Bulonjskem gozdu. Carrèra je Romandova zgodba obsedla. Podoba človeka, ki svoje realno življenje predela v fikcijo in jo nato podaja svetu kot realnost, se že skoraj morbidno približuje podobi ustvarjalca, ki podobno počne s svojimi deli. Avtorja je zanimalo, kaj privede človeka do takšnega skrajnega dejanja, kaj se dogaja v njegovi glavi. Romandu je v zapor poslal pismo, odgovor pa prejel šele čez dve leti. Medtem je že obupal in napisal drug roman, La classe de neige (Zimovanje), za katerega je prejel kar nekaj nagrad. Po prejetju Romandovega odgovora se je ponovno lotil opuščenega projekta in ga leta 1999 dokončal.
Roman Drugi in jaz (D'autres vies que la mienne) je z izhodiščnima zgodbama o tragični usodi dveh junakinj z enakim imenom (Juliette) prav tako sam pisatelju »prekrižal pot« in se mu »ponudil« v pisanje. Leta 2004 je na počitnicah na Šrilanki spoznal deklico Juliette, preden je cunami tok dogajanja zanesel na tragično stran. Druga Juliette je bila pisateljeva svakinja, uspešna odvetnica, ki se je v življenju dvakrat soočila s hudo obliko raka. Pisatelj skoraj proti svoji volji postane kronist obeh pripovedi, a ko se dela, ki ga sprva zavrača, loti, to opravi skrajno pošteno, z raziskovalnim pristopom. To med drugim pomeni vrsto pogovorov s prijatelji in družino druge junakinje Juliette in postopno osvetljevanje njene osebnosti. Bralec pa je v ta proces razkrivanja z različnih zornih kotov pritegnjen tako neposredno, da ga roman kljub popolni nesentimentalnosti globoko gane. Osupljivo je, kako je lahko hotena objektivnost izredno pretresljiva. Kljub temu, da je roman Drugi in jaz tudi pripoved o najbolj boleči smrti bližnjih, nam nazorno pokaže, kako se lahko z njo umirjeno soočimo. Svetla stran o prvi in drugi Juliette je pritrjevanje življenju. V tem smislu je eno od nevsiljivih sporočil romana, da se lahko življenje, čeprav doživimo najhujšo tragedijo, tudi za nas nadaljuje.
Carrèrov slog je izjemno individualen. Gre za enega izmed tistih redkih avtorjev, ki so raznovrstne jezikovne narativne postopke zreducirali na skrajni minimum, na njihovo bistvo. Njegov jezik je pogosto faktografski, »pravniški« in celo telegrafski. Vsak pridevnik je skrbno izbran, opisi so sicer zelo splošni, zavestno »nenatančni«, kar pa bralcu ponuja res veliko manevrskega prostora pri poustvarjanju zapisane realnosti. V tem spominja na Stendhala, ki se je pisanja »učil« tako, da je posnemal jezik civilnega zakonika. Carrèrovi romani se po večini ukvarjajo s skrajnimi mejami. Liki sami prehajajo v sekundarni plan, v ospredje so postavljena vprašanja kolizije imaginarnega z realnim, bivanja z nebivanjem, predvsem pa vprašanje resnične identitete.
Slovenski naslov romana je namenoma nekoliko »svobodnejši«, saj je ena od bistvenih dimenzij tega dela avtorjeva odzivnost na dogodke, ki jih spremljamo, in njihov izrazit vpliv na njegovo življenje, na njegovo kakovost. Na videz neprizadeto poročanje pisatelja in bralca ne »obvaruje« pred globoko prizadetostjo. Kako romaneskni dogodki vplivajo na pisateljev razmislek o lastnem bivanju, je razvidno v vrsti odlomkov, kakršen je tudi naslednji:
»Ruth pa je občutila samo eno: Če je Tom mrtev, ji ne preostane drugega, kot da umre še sama.
Poslušam jo in razmišljam, da je ta ženska izgubila vse, še zlasti, ker je res imela vse, vsaj vse tisto, kar je pomembno. Bila je deležna ljubezni, želela si je, naj ta traja, voljna se je bila truditi, da bi trajala, in verjela je v trajnost njenega obstoja. Sam, ki imam toliko drugih bogastev, ji zavidam prav tega. Doslej mi še nikoli ni uspelo, da bi si lahko predstavljal svoje življenje z določeno žensko. Ob ženski, s katero sem, nikoli zares ne verjamem, da se bom tudi postaral ob njej.« (M. N. K.)