Ni še preteklo veliko let od takrat, ko so študentje klasične filologije v knjigarnah in celo knjižnicah zaman iskali ustrezno literaturo v slovenskem jeziku. Danes je na srečo drugače, izid antične mojstrovine v slovenskem prevodu ni več nekaj tako nevsakdanjega, tu in tam pa dobimo v slovenščini tudi strokovno delo, slovar, leksikon.
Pri založbi Modrijan je izšla monografija Starogrška literatura. Gre za najpomembnejše delo Tima Whitmarsha, britanskega profesorja antične književnosti, ki je bilo v angleščini prvič izdano leta 2004. Do prevoda v slovenščino je torej preteklo manj kot desetletje, kar si prav tako zasluži posebno omembo. Knjiga namreč ni klasičen »šolski« pregled književnosti starih Grkov, kakor bi nemara pričakovali zaradi preprostega naslova.

Kdaj ste nazadnje v slovenskem prevodu prebrali roman azijskega pisatelja, čigar jezik ni angleški? Ali, natančneje, roman pisatelja iz katere izmed dežel Daljnega vzhoda? Ali, še natančneje, roman pisateljice iz katere izmed dežel Daljnega vzhoda? Prav veliko priložnosti niste imeli ne za prvo ne za drugo ne za tretje, avtorji večine romanov, ki izidejo v slovenskem prevodu, so namreč angleško pišoči avtorji bodisi iz ZDA ali Velike Britanije, redkeje iz Irske, Kanade, Avstralije. Daleč za njimi »capljajo« že evropski »neangleški« avtorji, kje so šele Azijci!

Tudi roman, ki je pravkar izšel v Modrijanovi zbirki Bralec, je preveden iz angleščine, vendar gre za posredno prevajanje. Roman Prosim, pazi na mamo južnokorejske pisateljice Kjung Suk Šin je bil namreč napisan v korejščini.

Pri založbi Modrijan je pravkar izšla knjiga s pomenljivim naslovom Po tihem zapeljani, a popolnoma nedvoumnim podnaslovom Ko si starši otroke naredijo za partnerje. Avtor je sloviti ameriški psiholog dr. Kenneth M. Adams. V knjigi obravnava čustveni incest, ki se največkrat zgodi v disfunkcionalnih in alkoholičnih družinah, kjer med partnerjema vlada praznina, odtujenost in nerazumevanje.
Kateri koli od staršev, ki v takem problematičnem partnerskem odnosu čuti osamljenost ter zanika lastno frustriranost in praznino, se v psihološkem smislu do otroka lahko vede kot do nadomestnega partnerja. Meja med skrbnostjo in čustvenim incestom je prekoračena, ko odnos z otrokom bolj zadovoljuje potrebe staršev kot pa otroka.

Ivan T. Berend je profesor zgodovine na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, večino svojih študijskih let pa je preživel na Madžarskem, kjer je bil med drugim dekan Ekonomske fakultete v Budimpešti in predsednik Madžarske akademije znanosti. Kot pravi sam, mu je Madžarska nudila edinstven zorni kot za opazovanje evropske zgodovine. Berend se je sprva namreč posvečal predvsem ekonomsko-zgodovinskemu preučevanju Srednje in Vzhodne Evrope, kar mu je nudilo izvrstno podlago za vsesplošen pregled ekonomske zgodovine Evrope dvajsetega stoletja. Rezultat je knjiga Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu.

»Marcel Reich-Ranicki ni kdorkoli: s pisanjem v različnih nemških časnikih in revijah uživa sloves vodilnega književnega kritika, zares na široko pa je zaslovel na televiziji, najbolj s serijo Literarnih kvartetov (Das Literarische Quartett) na drugem nemškem programu (ZDF). Bile so to svojevrstne, dobro uro trajajoče oddaje, posvečene izključno pogovorom o knjigah in književnosti. Reich-Ranicki jih je vodil s svojo značilno provokativno elokvenco trinajst sezon (med marcem 1988 in decembrom 2001) in z njimi kot popstar in ›literarni papež‹ v veliki meri diktiral vsebino in značaj literarnega življenja na Nemškem.«
Tako Reich-Ranickega opiše Andrej Inkret v spremni besedi pretresljive in tudi zmagoslavne avtobiografije Moje življenje. Zakaj zmagoslavne?