Izšel je slovenski prevod knjige Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere), ki jo je zgodovinar Stefano Lusa v italijanščini objavil leta 2007 pri videmski založbi Kappa Vu. Kot pripovedovalec napete zgodbe ima Lusa pomembno prednost: »italijanski«, nemara nekoliko manj obremenjeni pogled na obdobje pred tridesetimi leti v Sloveniji. Rezultat utegne biti ta čas za marsikoga nepričakovan – precej prijazen pogled na vlogo slovenskih komunistov v leta trajajočem spopadu med reformisti in dogmatiki ter v procesu demokratizacije Slovenije.
Časovno zgodba sega od »smrti očetov domovine«, začenši z novoletnim kosilom (1980) predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita v družbi najvišjih voditeljev države in njegovim odhodom na »redni pregled« v ljubljanski Klinični center dva dni pozneje, do razpada Demosa (1991), kjer se niso mogli poenotiti pripadniki konservativnega bloka (»branitelji domovine« in Katoliška cerkev) s številčno šibkejšim, a intelektualno močnejšim liberalnim blokom.

Pravkar je izšla nova knjiga v seriji kriminalk Felidae – Cave canem, in zdaj so pred vami trije primeri slavnega mačjega detektiva Francisa: Felidae, Francis in Cave canem. Popeljejo vas v življenje mačk – in tudi v umiranje, ki ni vselej le posledica njihovega potepuškega in nezanesljivega načina življenja. Odstrejo vam pogled na to, kaj si utegne vaš ljubljenček misliti o vas, in temeljito pretresejo vaše morebitno prepričanje, da je človek krona stvarstva. Nasprotno – Francisu moramo (če si izposodimo avtorjevo prispodobo) priznati, da je pravi einstein, vsi drugi pa smo relativni.

Izjemno uspešen in bran sodobni francoski romanopisec Emmanuel Carrère (1957) pogosto sodeluje s filmsko industrijo kot scenarist ali režiser. Leta 2002 so po njegovem romanu L`Adversaire (Nasprotnik) posneli film, ki je bil med drugim nominiran za zlato palmo v Cannesu.
Pri pisanju romanov se vselej navdihuje pri resničnih osebah in takšni so tudi liki romana Drugi in jaz, ki je te dni izšel v slovenskem prevodu. Avtorjeva spodbuda je pogosto tako tragično dogajanje, da bi ga večina ustvarjalcev zmogla odslikati zgolj v morečem ozračju. V Carrèrovem pisanju pa v resnici ni mračnih tonov, kar bralce praviloma preseneča in pritegne v osrčje zgodbe.

Philip Roth je lani nekemu ameriškemu novinarju dejal, da ga, kot njegovega junaka Simona Axlerja, ki na stara leta izgubi svoj čar, skrbi, da mu bo zmanjkalo idej. A kot vse kaže, smo pri Rothu priča nasprotnemu. Eden najbolj znanih ameriških pisateljev je namreč na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Še več, junaki njegovih zadnjih romanov prinašajo vedno bolj iskrene, vedno bolj intimne zgodbe. Poleg slogovne natančnosti in vsebin, ki bralca držijo v napetosti do poslednje strani, imajo njegovi zadnji romani še eno skupno značilnost: vsi prinašajo univerzalne zgodbe o človekovi usodi. Tak je tudi povzetek zadnjega prevodnega triptiha Rothovih romanov: začne se z brezimnim junakom Slehernika (Everyman, 2006; prev. 2009), ki se prvič v svojem življenju znajde na točki, ko mu peša moč lastnega telesa, to pa v njem povzroči predvsem notranjo spremembo, kar se razvije v brutalno zgodbo, ki bi lahko doletela – slehernika.

Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je pravkar izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?