Novica
To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora …
16.01.2012
Pozneje, ko je pomislil na tisto noč – in zelo pogosto je mislil nanjo v mesecih in letih, ki so sledili, na to prelomno točko svojega življenja, trenutke, ki so zaznamovali vse drugo –, se je najjasneje spominjal tišine v sobi in snega, ki je zdržema padal zunaj. Tišina je bila tako globoka in vseobsegajoča, da je začutil, kako se lebdeče dviga nekam višje, nad prostor in še dlje, kjer se je zlil s snegom in je prizor v sobi postal nekaj, kar se dogaja v nekem drugem življenju, v življenju, kjer je samo naključni opazovalec, prizor, kakršnega na hitro vidiš skozi toplo osvetljeno okno, ko hodiš po temni ulici. To je bilo vse, česar se bo spominjal, občutka neskončnega prostora. In porodničarja v jarku ter luči v svoji hiši, kako gorijo nekje daleč proč.
»V redu. Očistite jo, prosim,« je rekel in drobno težo novorojenke spustil sestri v naročje. »A jo pustite kar v drugi sobi. Nočem, da bi žena vedela. Vsaj ne še takoj.«
V branje smo vam ponudili kratek odlomek z začetka romana Hči varuha spominov ameriške pisateljice Kim Edwards, ki je pravkar izšel v slovenskem prevodu. Bolj neučakani bralci, zlasti pa bralke, ki nočejo predolgo čakati na prevode v slovenščino, so roman morebiti že prebrali. V trdo vezani različici je izšel leta 2005, a uspeh je požel šele v mehki izdaji leto pozneje, ko je dosegel vrh tako New York Timesove lestvice kakor lestvice dnevnika USA Today; ta ga je celo razglasil za »knjigo leta 2006« (na sliki je detajl izvirne naslovnice). Vest o romanu se je pravzaprav širila od ust do ust, saj Kim Edwards tedaj še ni bila slavna, knjiga je celo njen romaneskni prvenec. A to je bilo dovolj, da je spodbudila snemanje televizijskega filma, ki so ga prvič videli na Lifetimu 12. aprila 2008. Zasedba je obetavna: Dermot Mulroney kot David, Gretchen Mol kot Norah in Emily Watson kot Caroline, posebej očarljiva pa je Krystal Hope Nausbaum, mlada igralka z Downovim sindromom, v vlogi najstniške in že odrasle Phoebe. Film si je tedaj menda ogledalo skoraj šest milijonov gledalcev.
Zgodba romana je preprosta. Norah, ženo zdravnika dr. Davida Henryja, neke viharne zimske noči leta 1964 presenetijo popadki. Mož jo odpelje v porodnišnico, toda pri porodu ji mora naposled pomagati sam, kajti porodničar je z avtom zdrsnil s ceste in mu ni uspelo priti v ordinacijo. Norah rodi krepkega in zdravega dečka, in ko se zdi, da je sreča za oba popolna, priveka kot nepričakovana dvojčica na svet še drobcena deklica. David takoj opazi, da ima Downov sindrom, sestri ukaže, naj jo odpelje proč, porodnici, potem ko si malo opomore, pa pove, da je deklica umrla. Novorojenkino hibo zamolči.
In s tem se prava zgodba šele začne. V nadaljevanju spremljamo življenje dveh družin, ki zaradi laži v tisti usodni noči živita daleč druga od druge, čeprav vez med njima ne bi mogla biti trdnejša.
Roman je v slovenščino prevedla Lili Potpara.
Sorodne novice
na vrh strani10.04.2012
Novo razumevanje staranja z biologom Miroslavom Radmanom »
»Zadnji dve leti življenja staneta vse sisteme socialnega varstva na svetu več kot vsa leta prej. Če umrete pri devetdesetih, bo znesek zdravstvenih izdatkov za obdobje od oseminosemdesetega do devetdesetega leta enak, če ne višji, kot znesek za prvih oseminosemdeset let vašega življenja. Če vse bolezni, ki nas morijo, časovno zamaknemo in raztegnemo, bo finančno breme manj težko. Predstavljam si stodvajsetletnika, ki ima srce, telo in predvsem možgane štiridesetletnika, ki pa je že preživel sto let v učenju in nabiranju življenjskih izkušenj. Mar ni to lepa ideja?«
27.03.2012
Že druga knjiga italijanskega novinarja Gianluigija Nuzzija v slovenščini »
Se spominjate Gianluigija Nuzzija? Junija 2010 je pri založbi Modrijan izšla njegova knjiga Vatikan, d. d., in ob tej priložnosti je Nuzzi obiskal Ljubljano ter knjigo predstavil v Modrijanovi knjigarni. Prvi natis knjige je bil razprodan, še preden se je poletje dobro začelo, zato ne dvomimo, da bo podobno zanimanje vzbudila tudi knjiga Metastaza, ki jo je Nuzzi napisal v sodelovanju s Claudiem Antonellijem, izšla pa je ravnokar, skoraj hkrati s knjigo Skrivni Wojtyła, ki sta jo napisala Nuzzijeva kolega Giacomo Galeazzi in Ferruccio Pinotti.
26.03.2012
Pričevanje o času, v katerem je imel argument moči odločno prevlado nad močjo Besede »
Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala. Toda po drugi strani ›se ne ve‹, kakšnim in katerim dejavnostim se vse posvečajo subjekti na notranji strani cerkvenih zidov.
18.03.2012
Spomini pogumnega, zanesenjaškega mladeniča, ki se je boril za dobro stvar »
»Navadni, povprečni državljani so živeli v vzdušju vsesplošnega konkretnega in tudi čisto abstraktnega strahu pred avtoriteto (avtoriteta pa je bila avtomatično prisojena vsakomur, ki si je nadel uniformo, četudi je bil recimo vratar), pred ovajanjem, pred preveliko zgovornostjo, pred prisluškovanjem, pred izsiljevanjem. Živeli so v strahu pred vsem in vsemi. Grizel jih je črv večnega sumničenja in negotovosti, saj nikoli ni bilo jasno, kdo koga nadzoruje – in ljudje so začeli (za vsak slučaj) nadzorovati drug drugega ter postajati prestrašene lutke v rokah sistema in njegove podaljšane roke tajne policije.
15.03.2012
Vegetarijanstvo je danes tudi »zelenjavno gurmanstvo« – a spomnite se osemdesetih »
… časa, »ki je bil prelomen v toliko pogledih, zlasti za naš prostor, mi – dva mlada para na koncu študija – pa smo v iskanju novih, tudi duhovnih orientacij iz običajne prehrane sklenili preiti na vegetarijansko. Takrat je bil to, na zasebni ravni, poskus mega velikosti. Marsikateri družinski član ali kolega je dvomeče dvignil obrvi, ko je izvedel za našo odločitev.
V restavracijah, gostilnicah in hotelih so nam ob vprašanju, kaj bi lahko dobili za obrok brezmesnega, enotno, kot po začaranem dogovoru, ponudili trojček kuhanega korenja, graha in cvetače na maslu, pa še krompir in solato. V najimenitnejšem ljubljanskem lokalu smo za nameček dobili šampinjone na žaru – in to je bila že gostija.
Marsikomu pa se je naše ›eksperimentiranje z zelenjavo‹ zdelo zanimivo.«
Vaša košarica
Vaša košarica je prazna.