Novica
Vsak med nami nosi v sebi ščepec temne snovi
27.01.2012
Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je pravkar izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?
»Področja nenavadnega, srhljivega, pojavi, ki jim pravimo »paranormalni«, slepila človeških možganov in čustev, vse to me že od nekdaj zanima. Stvari, ki jih ne moremo zaznati z našimi čuti (razen morda s t. i. ›šestim čutom‹), pa vendar so, kot nam dokazujejo izpopolnjeni tehnični in tehnološki instrumenti; stvari, kot je temna snov, o kateri danes znanost pravi, da sestavlja večino vesolja. Mislim, da vsak med nami nosi v sebi ščepec temne snovi. Vprašanje je le, koliko si upamo pogledati vanjo.
Več let sem želela napisati roman, ki bi se dotaknil stvari, pred katerimi raje mižimo; stvari, o katerih pravimo, da ne obstajajo; stvari, ki se jih tudi malce bojimo. To je pomenilo, da moram tudi sama pogledati v svojo temno snov; v tem primeru je šlo za kraj, ki se mi je trmasto pojavljal v sanjah, ne da bi ga kdaj prej videla ali obiskala. Vedela sem, kje je ta kraj, kajti ko sem se peljala mimo križišča zanj, mi je potrkal na (pod)zavest. Odlašala sem skoraj pol leta, a sanje – ne ravno neprijetne – niso odnehale. Zato sem končno naredila ›noro stvar‹. Zavila sem tja. In ga našla. Popolnoma takega kot v sanjah, z bregovi in cerkvijo in grabnom in vsem. Ta kraj je postal Brinje. Temelj zgodbe, ki se je razvila leta pozneje, je bil položen.
Brinje, dom jedcev rži, so jezero kerozina, ki čaka samo še na vžigalico. Kadar človek nosi v sebi plaz, je dovolj en sam kamenček, da ga sproži. Žalost. Zanikanje. Krivda. Ljubosumje. Zavist. Prevara. Temna snov.«
Sorodne novice
na vrh strani18.05.2012
Toni so vzvišene besede – Nikolaus Harnoncourt o glasbi in njenem pomenu »
Če bi morali izbrati eno značilnost, po kateri je avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt najbolj znan, bi bil to verjetno poseben žar, s katerim dirigira. Ta žar je razviden tudi v pogovorih z njim, ki so zbrani v knjigi Toni so vzvišene besede, ki je pravkar izšla v Modrijanovi zbirki Poteze. Dirigentova poglobljena razmišljanja o glasbi so navdihujoča in po njih si boste gotovo želeli več glasbe. Pred kratkim, 22. aprila 2012, je Harnoncourt prejel zlato medaljo britanske Kraljeve filharmonične družbe, kar poleg številnih drugih nagrad dokazuje, da je eden najvidnejših sodobnih dirigentov. S svojim delom navdušuje tako glasbenike, s katerimi sodeluje, kot tudi poslušalce.
11.05.2012
Srhljivka, ki sporoča: sekularna družba je srhljivka! (Marcel Štefančič, jr.) »
Kralj literarne grozljivke Stephen King, lani tretji največji zaslužkar med pisatelji na svetu (28 milijonov ameriških dolarjev), je napisal okoli 50 romanov, vendar jih je v slovenščino prevedenih samo dvanajst (zadnji prevod, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, je izšel pri Modrijanu). Njegov pisateljski kolega Peter Straub, ki Kingu ne dela družbe na lestvicah najbolje plačanih, pač pa največkrat nagrajenih piscev grozljivk, ni prepričal k izdaji še nobenega slovenskega založnika. Ostali smo brez večine prevodov najbolje prodajanih romanov iz sedemdesetih let, zlate dobe ameriške literarne srhljivke, čeprav jih redkokdo ne pozna. Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča ... Seveda, to so vendar filmi iz sedemdesetih let, ki se jih malo zrelejši bralci spominjajo z nostalgijo in jih ob misli na ogled pred tridesetimi in več leti še vedno spreleti srh. Toda ti filmi so adaptacije literarnih srhljivk, najboljših in najbolje prodajanih v 20. stoletju.
10.05.2012
Nova pesniška zbirka Ervina Fritza – zgodbe, ki bralca primejo za srce »
Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.
09.05.2012
Vznikanje in naraščanje grozljivega pod površjem krhkega dekliškega sveta »
Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.
09.05.2012
Odrske pripovedke – izčrpen priročnik za lutkovno in dramsko uprizoritev treh pravljic »
Ilustratorka, pisateljica, scenaristka, režiserka, scenografka in kostumografka Eka Vogelnik je v svoji novi knjigi zbrala tri pravljice in zanje napisala dramska besedila: Kdo je napravil Vidku srajčico, O deklici, ki je prehitro rasla in O miški, ki si je trebušček raztrgala.
Knjiga Odrske pripovedke je koristen priročnik za mentorje dramskih krožkov na osnovnih šolah, ki bodo v njej našli veliko koristnih napotkov za delo z mladimi igralci. Razveselile se je bodo tudi vzgojiteljice v vrtcih, saj bodo v njej našle zamisli za gibalne, pevske in govorne ustvarjalne dejavnosti v vrtcu. V veselje pa bo tudi staršem, ki lahko skupaj z otroki ustvarijo papirnato gledališče in zaigrajo eno od igric.
Vaša košarica
Vaša košarica je prazna.