Kaj naj berem?

Ni bilo težko. Staknili smo glave in izmed več kot 50 knjig, ki so pri naši založbi izšle v letu 2012, izbrali pet naj knjig. Ni bilo lahko!
Zaposleni na založbi Modrijan vam želimo čudovit konec leta in čim več časa za branje ter vam priporočamo Modrijanovih pet naj knjig leta 2012.

Na kaj pomisli večina ljudi, ko sliši za Hanging Rock, »Visečo skalo«, ali, natančneje, za »Piknik pri Hanging Rocku«? Najbrž na nepozabni Weirjev film iz leta 1975, enega najlepših avstralskih filmov vseh časov. A zunaj Avstralije morda več gledalcev ve, kdo je avtor glasbene teme* v filmu, kakor pa to, da je film posnet po romanu Piknik pri Hanging Rocku, ki ga je sedem let prej objavila avstralska pisateljica Joan Lindsay (1896–1984). Njen opus bi lahko glede na dolgost njenega življenja opisali kot skromen, ko ne bi bilo vmes tudi tega čudovitega romana. Skrivnostna zgodba o izginotju učiteljice in gojenk podeželskega kolegija na valentinovo leta 1900 buri domišljijo še danes in morda zato ne deli usode številnih drugih, tako rekoč že klasičnih del iz 60. in 70. let, ki so utonila v pozabo in se ne prevajajo in ne ponatiskujejo več.
Piknik pri Hanging Rocku je v slovenščini izšel šele 45 let po izvirniku.

Kdo je ljubki deček na sliki? Andy Warhol – 6. avgusta bi bil star 84 let. Ta nenavadni umetnik si vsekakor zasluži, da se ga spomnimo vsaj enkrat na leto, v Pittsburghu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji, Andyjevem rojstnem kraju, živijo z njim in zanj tako rekoč sleherni dan leta. Muzej Andyja Warhola (The Andy Warhol Museum), ki je prve obiskovalce sprejel leta 1994, sedem let po umetnikovi smrti, je brez dvoma ena privlačnejših točk tega mesta. Muzejska zbirka je zelo bogata, vključuje tako rekoč vse, kar je Andyjevega mogoče videti in tudi prebrati, o čemer se lahko prepričamo, če obiščemo spletno stran muzeja.

Šalimo se, milijona nimamo, ne v evrih ne v kaki drugi valuti, imamo pa knjigo, ob kateri lahko poskusite dokazati preprosto matematično trditev: vsako sodo število, večje od 2, je mogoče zapisati kot vsoto dveh praštevil.
Šalimo se, naloga ni ravno preprosta.
Toda založnik, ki je leta 2000 izdal angleško različico romana grškega pisatelja in matematika Apostolosa Doxiadisa Stric Petros in Goldbachova domneva ter ponudil milijon dolarjev tistemu, ki bi dokazal resničnost Goldbachove domneve, se ni šalil.
Pruski matematik Christian Goldbach (1690–1764) je 7. junija 1742 švicarskemu kolegu Leonhardu Eulerju napisal pismo, v katerem je postavil domnevo, da je vsako sodo število, večje od 2, vsota dveh praštevil.

Počitnice in čas za poletni oddih so pred vrati. Kriza je mnogim odpihnila možnost, da bi vsaj teden preživeli na obali, v hribih, v priljubljenem počitniškem raju proč od domačih zidov. Zagotovo pa ni nikogar prikrajšala za branje, ne glede na to, ali knjige poišče v knjigarni ali pa si jih izposodi v knjižnici, če jih ni več na prodaj. V Modrijanovi knjigarni zato pripravljamo poletno promocijsko akcijo »Poletno branje 2012 v Modrijanovi knjigarni«, s katero bomo skušali bralce napotiti k dobri literaturi in jih spodbuditi tudi k nakupu. Ton naši akciji pa dajejo najboljša ženska peresa – knjige odličnih tujih in domačih pisateljic.

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala. Toda po drugi strani ›se ne ve‹, kakšnim in katerim dejavnostim se vse posvečajo subjekti na notranji strani cerkvenih zidov.

Ali bi pred tremi, štirimi leti znali odgovoriti na vprašanje, kdo je bila Ayn Rand? Takrat v slovenščini ni bilo na voljo niti enega samega njenega dela, z njenimi obsežnimi deli so se v izvirniku trudili le posamezni posebej zainteresirani bralci. Prvo knjigo Randove smo dobili šele v devetem letu novega tisočletja, to je bil Izvir (The Fountainhead, 1943), samo leto pozneje pa smo pri Modrijanu kot prvega v zbirki Nostalgija objavili roman Mi, živi. A to ne gre pripisovati drugemu kot naključju, čeprav je izid padel na plodna tla in bil dobro sprejet tako pri bralcih kakor kritikih; Dnevnikova recenzentska Mojca Pišek je denimo zapisala (Dnevnik, 18. 11. 2011), da je »roman aktualen tudi zato, ker bi bil lahko napisan včeraj. Lahko bi recimo prišel s tipkovnice kakega mladoekonomista, resetatorja ali mlečnozobega tehnokrata, ki so leta 2011 prepričani, da je boj proti ostalinam socializma edina zveličavna ideja, za katero je vredno svetiti v zgodovino.«

Če spremljate največje svetovne literate in se od časa do časa pozanimate, ali so izdali kaj novega, ali je kaj svežega tik pred izidom ali pa so malce »zaspali« in morda nabirajo moči (ali idej) za novo knjigo, ste morebiti opazili, da je jeseni 2011 južnoafriški pisatelj svetovnega formata, nobelovec J. M. Coetzee, čigar literaturo nam je bilo dano okusiti – v nekoliko večjih odmerkih, kot je običajno – tudi v slovenskem jeziku, objavil novo knjigo. Naslov je Scenes From Provincial Life – Prizori iz podeželskega življenja.

Pri Modrijanu izid domačega leposlovnega dela ni nekaj vsakdanjega, zato pa vsako pospremimo med bralce s toliko večjo pozornostjo, ne glede na to, kako obsežno je. Drobceno delo, ki je pravkar izšlo, se bo mogoče izgubilo v morju najrazličnejših romanov, pesniških zbirk in esejističnih del, ki jih objavljajo slovenski avtorji, a gotovo se ne more izgubiti v programu naše založbe. Gre za kratko zgodbo Aleksandre Kocmut, vsestranske knjižne ustvarjalke, ki je dejavna kot pesnica, pisateljica, prevajalka, recenzentka, urednica, lektorica in korektorica. Jedci rži so njen osmi samostojni knjižni projekt.
In kaj je Aleksandro Kocmut spodbudilo k temu, da je napisala to srhljivo zgodbo o Brinjčanih?