Pred malo manj kot štirimi leti smo bili po zaslugi Darka Čudna, enega redkih prevajalcev iz danščine in poznavalcev danske literature pri nas, prvi v Sloveniji, ki smo izdali delo danskega pisatelja Klausa Rifbjerga. Neverjetno – ostali smo tudi edini! Leta 2008 je bil namreč v zbirki Euroman, ki je izšla v čast slovenskemu predsedovanju Svetu EU, objavljen njegov roman Slika, ki ga je v domovini izdal leta 1998. In Slika je eno izmed 220 del Klausa Rifbjerga, ki 15. decembra praznuje 80. rojstni dan, a poudarimo, da številčnost njegovega opusa še zdaleč ni tisto, kar ga uvršča med najpomembnejše danske književnike.
Če ste spregledali Euroman, naj vam obudimo spomin: kratki roman Slika nosi številko 7, na koncu pa najdete imenitno spremno besedo Darka Čudna, ki vključuje zanimivo besedilo Laugeja Larsena, dnevnega urednika spletne literarne revije LiteraturaZdaj (LitteraturNu), ki je nastala decembra 2006, ob Rifbjergovi petinsedemdesetletnici. Besedilo objavljamo v celoti ter vas vabimo k nakupu in branju romana (v Modrijanovi knjigarni je na voljo za simboličnih 4,99 €).

Pred petdesetimi leti je Rifbjerg debitiral z malo, drobno pesniško zbirko Iskanje samega sebe. Na prvi strani je opisano pesnikovo spočetje, potem pa v brbotajočem jeziku zažubori življenjska izkušnja. Rifbjerg se je na mah predstavil javnosti kot hkrati klasično izobražen, originalen in duhovit pisatelj, ki v iskanju literarne snovi rad brska po osebnem.
Rifbjerg je pisatelj in pesnik, eden največjih v deželi. Če se spričo številnih knjig posmehljivo nasmihamo, ne pozabimo, kako različne so. Četudi bi brali samo knjige znamke Rifbjerg, bi dobili poglobljen in vsestranski vpogled v zadnjih petdeset let danske književnosti.
V številnih besedilih zamenjuje, pogosto pa tudi združuje eksperiment z običajno, vsesplošno razumljivo pisavo. Klepetavo, uvidevno in neusmiljeno tragično. Z višine vsevednega ponuja pisanje med vrsticami, namigovanja in čisto navadne nespodobnosti. Odprte karte in temne skrivnosti. Njegov stil je samozavesten, pa hkrati poln nežnosti in nikoli vzvišen. Preizkuša se v žanrih in oblikah, rezultat je vedno isti: Rifbjerg obvlada obrt do obisti. Pogosto preizkuša nov jezik v liriki, v prozi pa to novo stilistično razvija in mojstri. Možakar je tankočuten, a seveda ne objektiven.
Rifbjerg si v deželi danski deli mesto z Georgom Brandesom in Poulom Henningsenom. Kot njiju tudi njega ljubijo in sovražijo. Vsem trem je skupno to, da se jim ne da izogniti, da so obdarjeni z vseobsegajočim talentom in da se tega presneto dobro zavedajo. Znajo vse, vedo vse in povejo vse. In to izziva. Še posebej zato, ker nad njihovo družbeno in literarno pozicijo lebdi nekaj luksuznega. Iz boljšega meščanstva so pobrali dobro, le da so drobnjakarstvo zamenjali s svobodomiselnostjo, zaskrbljenost z optimizmom. Buržoaziji niso odvzeli le samorazglašenega monopola nad izobraževanjem, tudi sami so sodelovali pri kritičnem razmisleku o dobrem okusu in njegovem preoblikovanju.
Zato so (bili) deležni opazk, da so vulgarni, plehki in nedanski, čas pa jim je prinesel zmago in mesto na literarnem Parnasu. Ljubijo tradicijo, le da jo združujejo z življenjsko potrebno svežino. Danska literatura, umetnost, jezik in kultura v najširšem pomenu dolgujejo neskončno mnogo prav tem kulturnoradikalnim kraljem. Poul Henningsen in Klaus Rifbjerg sta ustvarila danski film, ena Rifbjergova pesniška zbirka nosi naslov: Domovinske pesmi (Fædrelandssange). So pravi biser ljubezni in humorja z ironičnim prizvokom, kot se spodobi. Ker ljubi deželo, ji zato postavlja visoke zahteve.
Nobenega od treh kraljev se ne da ugnati v kozji rog. Uživajo v debatah, polemikah, ščuvanju, in mogoče se prav zaradi tega njihovi sovražniki obregajo obnje. Rifbjergu je videti, da je vedno dobro razpoložen, da uživa življenje, in to je seveda prekleto zavidanja vredno. S posebno lahkotnostjo vztraja pri svoji pravici, da bi rad zboljševal svet in hkrati s prijatelji popil kozarček rujnega. Začuda pa za mnoge prav ta dvojnost pomeni paradoks. Po njihovem bi moral živeti asketsko življenje, oplemeniteno z dobršno mero svetobolja. Rifbjergov gmotni uspeh je zato marsikomu trn v peti, še zlasti, ker je leta 1964 med prvimi dobil državno finančno podporo za umetnost. Vsakdo pa ve, da KR ne pomeni kron, ampak krepke brce v rit (na tem mestu moramo slovenskemu bralcu razložiti prevajalsko neugodnost: KR kot Klaus Rifbjerg ne pomeni kron kot denarne valute, katere okrajšava je KR, ampak kraftige røvspark = krepka brca v rit). Teh daje toliko, dobiva pa jih tudi toliko, da se možakar na ta račun lahko umakne in živi od obresti.
Skupni imenovalec je ta, da ni nič bolj danskega, kot je Rifbjerg. Je eden od literatov, od katerih je večina Dancev prebrala kako knjigo. V kolikerih domovih ni njegovih romanov Kronična nedolžnost (Den kroniske uskyld), Anna (jaz) Anna (Anna (jeg) Anna) ali Ljubitelj opere (Operaelskeren)? Težko je reči, da je ljudski, saj ni priljubljen kar počez, res pa je, da je tu, vsepovsod in ves čas. Je skupni imenovalec in tako kot javni pisatelj tudi kot zasebna osebnost ponuja izzivalno literarno razvedrilo na ravni, ki je redkost v Kraljevini Danski.
Kaj naj rečemo o možakarju, ki zna in ve vse? Najmanj ga bomo v kamen, če citiramo eno njegovih pesmi iz Domovinskih pesmi (Faedrelandssange), ko se pisatelj srečuje z vasico na otoku Langeland. Vasici se reče Rifbjerg, naslov pesmi je Rifbjerg, pesem se glasi Rifbjerg.

Ne recite, da še vedno ne veste, kaj brati! Pomislite vendar na Euroman!