Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.

Pred kratkim smo v časopisju prebrali za mnoge bržkone presenetljiv zapis o ameriškem zunanjem ministrstvu, češ da je državo Vatikan uvrstilo v srednjo kategorijo (›skrb zbujajoče‹) na svoji tristopenjski lestvici držav kot morebitnih središč za pranje denarja. Resda mu dela družbo še približno tretjina vseh samostojnih držav na svetu, prav pohvalno pa to gotovo ni, zato je bilo tudi v javnosti komaj deležno omembe, največkrat pač le kake nejeverne dvignjene obrvi.
To niti ne preseneča, saj ›se ve‹, da je načeloma deplasirano, če se tako ugleden subjekt mednarodnega prava, kot je Sveti sedež, postavlja v bližino najhujšega kriminala. Toda po drugi strani ›se ne ve‹, kakšnim in katerim dejavnostim se vse posvečajo subjekti na notranji strani cerkvenih zidov.

Ali bi pred tremi, štirimi leti znali odgovoriti na vprašanje, kdo je bila Ayn Rand? Takrat v slovenščini ni bilo na voljo niti enega samega njenega dela, z njenimi obsežnimi deli so se v izvirniku trudili le posamezni posebej zainteresirani bralci. Prvo knjigo Randove smo dobili šele v devetem letu novega tisočletja, to je bil Izvir (The Fountainhead, 1943), samo leto pozneje pa smo pri Modrijanu kot prvega v zbirki Nostalgija objavili roman Mi, živi. A to ne gre pripisovati drugemu kot naključju, čeprav je izid padel na plodna tla in bil dobro sprejet tako pri bralcih kakor kritikih; Dnevnikova recenzentska Mojca Pišek je denimo zapisala (Dnevnik, 18. 11. 2011), da je »roman aktualen tudi zato, ker bi bil lahko napisan včeraj. Lahko bi recimo prišel s tipkovnice kakega mladoekonomista, resetatorja ali mlečnozobega tehnokrata, ki so leta 2011 prepričani, da je boj proti ostalinam socializma edina zveličavna ideja, za katero je vredno svetiti v zgodovino.«

Če spremljate največje svetovne literate in se od časa do časa pozanimate, ali so izdali kaj novega, ali je kaj svežega tik pred izidom ali pa so malce »zaspali« in morda nabirajo moči (ali idej) za novo knjigo, ste morebiti opazili, da je jeseni 2011 južnoafriški pisatelj svetovnega formata, nobelovec J. M. Coetzee, čigar literaturo nam je bilo dano okusiti – v nekoliko večjih odmerkih, kot je običajno – tudi v slovenskem jeziku, objavil novo knjigo. Naslov je Scenes From Provincial Life – Prizori iz podeželskega življenja.

Pred malo manj kot štirimi leti smo bili po zaslugi Darka Čudna, enega redkih prevajalcev iz danščine in poznavalcev danske literature pri nas, prvi v Sloveniji, ki smo izdali delo danskega pisatelja Klausa Rifbjerga. Neverjetno – ostali smo tudi edini! Leta 2008 je bil namreč v zbirki Euroman, ki je izšla v čast slovenskemu predsedovanju Svetu EU, objavljen njegov roman Slika, ki ga je v domovini izdal leta 1998. In Slika je eno izmed 220 del Klausa Rifbjerga, ki 15. decembra praznuje 80. rojstni dan, a poudarimo, da številčnost njegovega opusa še zdaleč ni tisto, kar ga uvršča med najpomembnejše danske književnike.