Nostalgija

Na kaj pomisli večina ljudi, ko sliši za Hanging Rock, »Visečo skalo«, ali, natančneje, za »Piknik pri Hanging Rocku«? Najbrž na nepozabni Weirjev film iz leta 1975, enega najlepših avstralskih filmov vseh časov. A zunaj Avstralije morda več gledalcev ve, kdo je avtor glasbene teme* v filmu, kakor pa to, da je film posnet po romanu Piknik pri Hanging Rocku, ki ga je sedem let prej objavila avstralska pisateljica Joan Lindsay (1896–1984). Njen opus bi lahko glede na dolgost njenega življenja opisali kot skromen, ko ne bi bilo vmes tudi tega čudovitega romana. Skrivnostna zgodba o izginotju učiteljice in gojenk podeželskega kolegija na valentinovo leta 1900 buri domišljijo še danes in morda zato ne deli usode številnih drugih, tako rekoč že klasičnih del iz 60. in 70. let, ki so utonila v pozabo in se ne prevajajo in ne ponatiskujejo več.
Piknik pri Hanging Rocku je v slovenščini izšel šele 45 let po izvirniku.

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Žal je o katerih koli mladostnih delih že po definiciji težko govoriti brez pokroviteljskega prizvoka. Gustave Flaubert, avtor vélikih romanov Gospa Bovary, Vzgoja srca, Salambo, se namreč kot bi trenil prelevi v »mladega Gustava«, in namesto vsem dobro znanega portreta častitljivega čokatega možaka s košatimi brki, vrečastimi podočnjaki in hitro napredujočo plešo se nam pred očmi prikaže petnajstletnik, kakršnega bi utegnili s prizanesljivim nasmeškom in nespretno skritim zavistnim zmrdovanjem imenovati »mladi mož«. A prozna dela, ki jih je ... mladi Gustave napisal med petnajstim in osemnajstim letom, si zaslužijo vso pozornost.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

Ali bi pred tremi, štirimi leti znali odgovoriti na vprašanje, kdo je bila Ayn Rand? Takrat v slovenščini ni bilo na voljo niti enega samega njenega dela, z njenimi obsežnimi deli so se v izvirniku trudili le posamezni posebej zainteresirani bralci. Prvo knjigo Randove smo dobili šele v devetem letu novega tisočletja, to je bil Izvir (The Fountainhead, 1943), samo leto pozneje pa smo pri Modrijanu kot prvega v zbirki Nostalgija objavili roman Mi, živi. A to ne gre pripisovati drugemu kot naključju, čeprav je izid padel na plodna tla in bil dobro sprejet tako pri bralcih kakor kritikih; Dnevnikova recenzentska Mojca Pišek je denimo zapisala (Dnevnik, 18. 11. 2011), da je »roman aktualen tudi zato, ker bi bil lahko napisan včeraj. Lahko bi recimo prišel s tipkovnice kakega mladoekonomista, resetatorja ali mlečnozobega tehnokrata, ki so leta 2011 prepričani, da je boj proti ostalinam socializma edina zveličavna ideja, za katero je vredno svetiti v zgodovino.«

Podróżny i światło księżyca (1959), Der Wanderer und der Mond (1974), Le voyageur et le clair de lune (1992), Il viaggiatore e il chiaro di luna (1999), El viajero bajo el resplandor de la luna (2000), Journey by Moonlight (2001), Reise im Mondlicht (2003), Reis bij maanlicht (2004). To so prevodi najbolj znanega romana madžarskega pisatelja in književnega zgodovinarja Antala Szerba (1901–1945) Potnik in mesečina (Utas és holdvilág, 1937). Čeprav velja roman tudi za enega najpomembnejših madžarskih romanov 20. stoletja, ga je Evropa spoznala zelo pozno, prevodi v velike jezike – španščino, angleščino, francoščino – so začeli izhajati šele konec 20. stoletja. Zelo pomemben je zlasti prevod v angleščino, ki je na lepoto Szerbovega pisanja ne nazadnje spomnil tudi nas.

Nova Modrijanova zbirka Nostalgija je bogatejša za dva nova naslova – pravkar sta izšla Temni labirint in Flush. V nasprotju z nekaterimi starejšimi romani v zbirki tadva podpisujeta avtorja, ki ju slovenski bralci dobro poznajo – slavna in tudi pri nas priljubljena britanska književnika Lawrence Durrell in Virginia Woolf.
Več o vsebini romanov – prevedli sta ju Marjeta Gostinčar Cerar in Jana Unuk – preberite v predstavitvah, k nakupu in branju pa naj vas nagovorimo še s prvim odstavkom iz spremnih besed Sete Knop in Jane Unuk. Skratka: če boste želeli kupiti le enega od njiju, vas čaka težka odločitev.

Če bi še včeraj v slovenski prevodni literaturi odprli predal z napisom »nizozemska književnost«, bi bila vrzel mnogo večja, kot je danes, ob izidu romana Prepovedano kraljestvo, enega od dveh, ki ju je znameniti nizozemski pesnik in pisatelj Jan Jacob Slauerhoff (1898–1936; na sliki z ženo Darjo Collin leta 1934) objavil do svoje zgodnje smrti (tretji je izšel postumno). V nizozemski literarni zgodovini Slauerhoff zaseda pomembno mesto zlasti kot pesnik: izdal je kar deset pesniških zbirk.
Na Prepovedano kraljestvo (Het verboden rijk) nas je opozorila in ga tudi prevedla Martina Soldo, tudi poznavalka in velika občudovalka njegove poezije. Spremno besedo je napisala Mateja Seliškar Kenda.

Zbirka Nostalgija je bogatejša za novo knjigo: Shiralee avstralskega pisatelja D'Arcyja Nilanda. Starejši bralci bodo v njej prepoznali literarno predlogo za britanski film The Shiralee, ki ga je leta 1957 posnel Leslie Norman s Petrom Finchem v glavni vlogi (na sliki je detajl izvirnega plakata), še z večjim odmerkom nostalgije pa utegne knjiga navdati tiste, ki se spominjate istoimenske televizijske serije iz osemdesetih let, ki so jo posneli Avstralci in v kateri je blestel Brian Brown. Bržkone se spominjate tudi male nabrite Buster, dekletca s pšeničnima kitkama, ki ga je upodobila Rebecca Smart.
Pisatelja tako uspešne ekranske priredbe rade zasenčijo, še posebej, če je njegovo ime gledalcem neznano kot v tem primeru.

Modrijanova najnovejša zbirka Nostalgija je bogatejša za novo delo. Po obsežnem romanu Ayn Rand Mi, živi, ki je bilo objavljeno konec leta 2010, je zdaj pred nami Lucijeva izpoved, kratki roman Mária de Sá-Carneira, portugalskega pesnika in pisatelja, čigar ime je doslej poznala le peščica slovenskih literarnih poznavalcev (na sliki je detajl skulpture v Parku pesnikov [Parque dos Poetas, Oeiras] na Portugalskem).

»Randova je bila vneta zagovornica načel individualizma ter laissez-faire kapitalizma. Ostro je nasprotovala socializmu, komunizmu, fašizmu in izrazito altruističnim težnjam posameznika. Je snovalka filozofije/teorije objektivizma, ki združuje določene postavke metafizike, epistemologije, etike, politike in estetike. V jedru tega prepričanja je miselnost, da se je v življenju treba boriti za lastno srečo oziroma za osebni interes. Randova je prepoznala razliko med moralno dobrim in slabim, bila pa je prepričana, da si moramo vedno, kakorkoli pač vemo in znamo, prizadevati za odličnost, perfekcijo, tako na zasebnem kot na poslovnem področju,« piše dr. Leonora Flis o ameriški pisateljici in filozofinji Ayn Rand (1905–1982) v reviji Literatura (sept.–okt. 2010, str. 86). Avtorica prispevka se posveča Randovi kot filozofinji, predstavnici objektivizma, in ponudi bralcem prevod izbranih odlomkov iz esejev, zbranih v knjigi Vrlina sebičnosti.
In kdo sploh je Ayn Rand?