Odmevi

»Knjiga Prehrana 21. stoletja za ženske hrvaške zdravnice in znane prehranske strokovnjakinje dr. Lejle Kažinić Kreho je že postala uspešnica tudi pri nas,« piše Renata Hari v svojem prispevku v zadnji Jani in dodaja, da »morda zato, ker je ravno prav tuja, da ji bolj verjamemo kot domačim strokovnjakom, in ravno prav domača, da njene ugotovitve lahko prenesemo v naše okolje. V nasprotju s tistimi, ki hočejo svoje teorije samo čim bolje prodati, ne obljublja ne čudežnih ozdravitev ne čudežnih živil, temveč prinaša predvsem preproste resnice, ki jih radi pozabljamo, ker se nam zdijo preveč preproste, veliki prehranski proizvajalci in farmacevtska industrija pa jih raje zamolčijo, ker jim ne prinašajo dobička.«
Preprosta resnica je tudi, da bi lahko članek »Čudežno hrano imamo doma«, ki povzema osnovne značilnosti in prednosti te knjige, prebrali v zadnji, 31. številki Jane, po kateri ste v torek zaman pogledovali v nabiralnik ali jo iskali pri svojem prodajalcu časopisov.

Pred dobrim mesecem, tik pred sedemdesetletnico ustanovitve Osvobodilne fronte, je pri založbi Modrijan izšla knjiga Josip Vidmar: Moj obraz. Živa Vidmar, najmlajša hči Josipa Vidmarja, je v spomin na očeta zbrala in uredila njegove zapise in tako skoraj dvajset let po njegovi smrti oživila spomin na eno najvidnejših kulturno-političnih osebnosti 20. stoletja na Slovenskem. O knjigi, svojem očetu, o njegovih prijateljih, o navadah in ljubeznih je spregovorila v intervjuju v zadnji Sobotni prilogi (28. 5. 2011), ki ga je zapisala Patricija Maličev.

»Stripovski avtor, ilustrator in karikaturist Iztok Sitar je eden tistih ustvarjalcev, ki s svojim delom radi izzivajo in drezajo v stvari, o katerih drugi raje molčijo. S stripom se profesionalno ukvarja že dobri dve desetletji in sodi med najbolj delovne avtorje pri nas.« S temi besedami današnji Dnevnik predstavlja v velikem intervjuju na strani 18 avtorja Striporekov, knjižice, v kateri je objavljenih petdeset pregovorov, kakor jih zna in more upodobiti samo stripar.

»Če bo le mogoče, se po branju Slovarja splošno priznanih resnic odpravite na kak banket in našpičite ušesa – vsaj pet floskul, ki jih je v svoji knjižnici zajel tudi Flaubert, vam prav gotovo ne uide,« je v današnjih Pogledih oceno tega zanimivega Flaubertovega delca sklenila Manca G. Renko. Avtorica zapisa tudi posebej opozori na izčrpno spremno besedilo prevajalca Ignaca Focka.

»Zakaj je Hotel Grand tako drugačen kot vse moje zgodbe doslej? Resničen je. Poznam človeka, ki vodi restavracijo v Splitu s sinom, ki je meni pripovedoval svojo zgodbo. Leta 1993 je vodil javno hišo v splitskem hotelu Park. Nisem hotel dobesedno povzeti. A celo vrsto anekdot z znanimi ljudmi mi je povedal. Tega seveda nisem izkoristil, razen ene ali dveh. Pripovedoval mi je, kako je z ženo, sinom in hčerjo živel v apartmaju na koncu hodnika nadstropja, ki so ga zakupili za kupleraj. Zares so hodili s temi ukrajinskimi dekleti redno k frizerju, na zdravniške preglede, jim nabavljali delovna dovoljenja ... Vojna je bila, a hoteli so biti častni. Ko sem vprašal, ali lahko tiste zgodbe izkoristim za svoj roman, so mi rekli, da mi jih zato tudi celo leto pripovedujejo.

»Že takoj na začetku se pokaže eden od učinkov opisanega sloga. Avtor Borut Golob je predstavljen z nekaj hudomušnimi (če ne kar črnohumornimi) in alinejskimi postavkami, ki jih je očitno zapisal sam in med katerimi najdemo recimo: Prvih 26 življenja preživi, nekako, s staro materjo. Razume, da Hitchcockov Psiho ni fikcija. Bralec iz platnice ugotovi tudi, da se bo zgodba odvila v enem tednu (kar potrdi kazalo, kjer so imena poglavij dnevi v tednu) in da gre za opisovanje slovenske patološkosti. Celovita oznaka, ki popolnoma drži.

»Zame je bilo pomembno, da bi se resnična zgodba, ki sem jo slišal, gladko prelila v mojo izmišljijo, da bi se to zgodilo brez stika. To je bila moja laž. Tudi jaz sem v tem primeru lagal, moral sem lagati to zgodbo, in to tako, da bi bila podobna resnici. Ta naloga me je zelo pritegnila. Bila je zabavna, vendar se je meni kot pisatelju takrat zdela zanimiva. Zato je tudi nastal zabaven roman. Zabaven in žalosten hkrati, o strtih srcih, o ljubezni in, najpomembneje, o vrednotah ...« pove med drugim ruski pisatelj Andrej Gelasimov o svojem romanu Leto prevar. Roman je nedavno izšel v slovenščini v naši zbirki Bralec, pisatelj pa je kmalu po izidu obiskal Ljubljano.

Literarni kritik Matej Bogataj piše v zadnji Mladini o knjigi To sem vendar jaz avstrijskega pisatelja Thomasa Glavinica. Ta roman, ki je v začetku leta izšel v zbirki Bralec, je aktualen tudi zaradi nedavnega obiska Daniela Kehlmanna v Sloveniji.

V zadnjih Pogledih (22. 6.), le dva dni po zelo odmevni in odlično obiskani predstavitvi knjige Josip Vidmar: Moj obraz v Veliki dvorani SAZU v Ljubljani, lahko preberete zanimivo razmišljanje Matevža Kosa o Josipu Vidmarju, pomembni figuri slovenske kulture 20. stoletja, »ki je in ni avtor knjige Moj obraz«. »Možnosti branja je gotovo več,« piše Kos. »Najpreprostejša je tale: Moj obraz je knjiga fragmentov, ki plastično in razgibano izpisujejo zgodbo bogatega in dolgega življenja, polnega najrazličnejših osebnih in drugih preizkušenj. A to ni dovolj, saj je Vidmarjeva pripoved obenem zgodba dolgega slovenskega 20. stoletja, njegovih vzponov in padcev, projekcij in iluzij. Najtrdovratnejša med njimi je bil socialistični eksperiment, in Vidmar, sicer skeptik in relativist po naravi, je bil, skupaj s številnimi Slovenci, do konca in naprej njegov zvesti vernik. Od kod ta vera siceršnjega nevernika Vidmarja?«

Nuzzijev obisk Ljubljane in srečanje z novinarji ob izidu slovenskega prevoda knjige Vatikan, d. d. sta doživela zelo dober medijski odmev. Še istega večera smo lahko v Odmevih TV Slovenija prisluhnili njegovemu pogovoru z Mojco Širok, ki je nastal malo pred izidom slovenskega prevoda. V Sobotni prilogi (12. junija) piše o Vatikanski banki in Nuzzijevem razkritju Jožica Grgič, v Dnevnikovem Objektivu pa je objavljen intervju z avtorjem, ki ga je po pogovoru v Modrijanovi knjigarni zapisala Kristina Božič.