Če knjige Tesla, portret med maskami srbskega pisatelja Vladimirja Pištala še niste kupili in prebrali, počakajte še malo in si ob nakupu knjige v Modrijanovi knjigarni prislužite še pisateljev avtogram. Vladimir Pištalo bo namreč maja gostoval v Ljubljani.
Dotlej pa preberite intervju, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 20. aprila 2013. S pisateljem, ki se je rodil v Sarajevu, od leta 1993 pa živi in dela v ZDA – ameriškim študentom predava svetovno in ameriško zgodovino – se je pogovarjal Branko Soban.
Vladimir Pištalo je eden najbolj znanih sodobnih srbskih pisateljev. Piše kratke zgodbe in romane ter prevaja. Roman Tesla, portret med maskami je v Srbiji objavil leta 2008, leta 2009 pa zanj prejel ugledno Ninovo nagrado. Delo je prevedeno v več jezikov, že nekaj mesecev pa ga je mogoče brati tudi v slovenščini, v odličnem prevodu Đurđe Strsoglavec.

21. novembra, prvi dan 28. slovenskega knjižnega sejma, je izšel slovenski prevod knjige Kralj vseh bolezni, ki jo je leta 2010 objavil indijsko-ameriški zdravnik Siddhartha Mukherjee. Za to knjigo je avtor prejel kar tri pomembne književne nagrade, med njimi Pulitzerjevo, a to sploh ni glavni razlog, da gre za enega najpomembnejših in najteže pričakovanih izidov pri naši založbi. Knjiga – ena redkih s Pulitzerjevo nagrado, ki je dočakala slovenski prevod – namreč spada med tiste, za katere je zelo težko opredeliti ciljno skupino bralcev. In to preprosto zato, ker bi morala zanimati tako rekoč vsakogar, kajti vsi se naposled, tako ali drugače, srečamo z rakom, kraljem vseh bolezni.

Na kaj pomisli večina ljudi, ko sliši za Hanging Rock, »Visečo skalo«, ali, natančneje, za »Piknik pri Hanging Rocku«? Najbrž na nepozabni Weirjev film iz leta 1975, enega najlepših avstralskih filmov vseh časov. A zunaj Avstralije morda več gledalcev ve, kdo je avtor glasbene teme* v filmu, kakor pa to, da je film posnet po romanu Piknik pri Hanging Rocku, ki ga je sedem let prej objavila avstralska pisateljica Joan Lindsay (1896–1984). Njen opus bi lahko glede na dolgost njenega življenja opisali kot skromen, ko ne bi bilo vmes tudi tega čudovitega romana. Skrivnostna zgodba o izginotju učiteljice in gojenk podeželskega kolegija na valentinovo leta 1900 buri domišljijo še danes in morda zato ne deli usode številnih drugih, tako rekoč že klasičnih del iz 60. in 70. let, ki so utonila v pozabo in se ne prevajajo in ne ponatiskujejo več.
Piknik pri Hanging Rocku je v slovenščini izšel šele 45 let po izvirniku.

»Knjige zagotovo ne razumem kot napisane za eno samo občinstvo, tako kot tudi ne obstaja ena sama gejevska izkušnja. In tudi če bi, to zagotovo ne bi bila moja. Kar se tiče reakcij, so te podobne: tako splošni kot specializirani glbt-mediji so se na knjigo odzvali pozitivno. Še sanjalo pa se mi ni, kako bo ta knjiga blizu heteroseksualnim ženskam. Neki gejevski kritik je menil, da v knjigi manjka seksa, a to ni posledica tega, da bi želel ugajati določenemu občinstvu, pač pa bolj odseva mojo osebnost – preprosto se ne vidim v tem, da pišem o svojem seksualnem življenju. Knjiga je kot ena izmed redkih neakademskih knjig o istospolnih porokah dostopna v javnih knjižnicah in tudi v šolah, tako da pogosto dobivam elektronsko pošto bralk in bralcev. Na primer, pisal mi je neki pakistanski študent, ki ni razkrit in je moral knjigo brati na skrivaj.« Takole pojasni David Valdes Greenwood (na sliki s svojim možem in hčerkico), avtor knjige Homo domesticus, na vprašanje o odzivih bralstva, glbt-bralcev in bralk ter splošnega občinstva, na knjigo v ZDA.

Erica Johnson Debeljak je slovenska pisateljica ameriških korenin, ki je v Slovenijo, sledeč ljubezni, prišla pred več kot dvajsetimi leti. A njen literarni jezik je ostala angleščina – iz čisto preprostega razloga: »V slovenščini ne znam pisati dovolj dobro. Moje znanje slovenščine ni na tako visoki ravni, da bi lahko v njej tudi literarno ustvarjala.« Saj res, je to sploh pomembno? Erica tudi priznava, da je bilo soočanje z vprašanjem, kako naprej, potem ko je objavila več avtobiografskih knjig, zanjo kar naporno. »Čeprav sem uživala v hibridni vlogi slovensko-ameriške avtorice, sem imela tudi težave. Zame največjo težavo predstavljata predmet in umestitev pripovedi. Čeprav bi si veliko mojih bralcev morda to želelo, ne morem vedno znova pisati le o Pepelkini zgodbi s selitvijo v Slovenijo.