E-novice

Novica

Petra Vidali v Večeru: »So cenzorji knjigo sploh prebrali?«

20.09.2011

V četrtek, 22. septembra 2011, bodo na svečani podelitvi ob letošnjem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti že petnajstič podelili nagrado Večernica. Prejme jo pisatelj Mate Dolenc. Večernico sta leta v okviru srečanja Oko besede ustanovila Podjetje za promocijo kulture FRANC-FRANC in revija Otrok in knjiga, pokroviteljstvo pa je prevzel časnik Večer, ki je od leta 2006 tudi solastnik blagovne znamke večernica. Vse do 13. oktobra si lahko v Plečnikovem hodniku Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani ogledate razstavo, ki sta jo ob petnajstletnici nagrade pripravila Mariborska knjižnica in ČZP Večer. Na ogled so vse doslej nominirane knjige (75), vse utemeljitve žirij za nagrado, fotografije z nagrajenci in kratki citati iz njihovih intervjujev.

Ena od razstavljenih knjig je kratki roman Na zeleno vejo, prvenec Andreja Predina, ki smo ga leta 2007 objavili pri Modrijanu – uredila ga je Tatjana Jamnik, opremil pa Davor Grgičević. Leta 2008 je bil roman eden od petih nominiranih za večernico. Julija lani je časnik Večer roman v celoti objavil kot podlistek, septembra smo pri Modrijanu izdali še Predinov drugi roman – Učiteljice. Julija letos je komisija za tekmovanje v znanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ki poteka v okviru Zavoda RS za šolstvo, predpisala Na zeleno vejo za branje osmo- in devetošolcem – izbira ne bi mogla biti boljša, tema tekmovanja je namreč »Pisave prestolnice kulture«. Dva meseca pozneje (12. 9. 2011) je ta ista komisija Predinov roman izločila kot obvezno branje in izbiro (drugega) besedila prepustila mentorjem.
Na nenavadni zasuk v odločitvi komisije, ki je zaenkrat še nepojasnjen, saj komisija spremembe v razpisu ni utemeljila, se je prvi odzval prav časnik Večer. V torkovi izdaji (21. 9. 2011) je urednica kulture Petra Vidali objavila celostranski članek Branje po čigavi izbiri? Bila je članica žirije za večernico prav leta 2008, ko je bil nominiran Predinov roman; poleg nje so najboljše otroške in mladinske knjige leta 2007 izbirali še dr. Vida Medved Udovič, Ida Mlakar, Darka Tancer Kajnih in Tone Partljič (predsednik). »Spolno odraščanje, ki je glavni kamen spotike in je po mnenju ženskega foruma ›med drugim v ospredju‹, je v ospredju res samo med drugim. Sumim, da je jezne bralke povsem dotolkla ›lulika‹ na prvi strani romana. Ampak spolno odkrivanje je, v to sem povsem prepričana, podobno kot poimenovanje organov, najbolj nedolžna plast romana. Ne, nisem mislila, da so najbolj nevarna plast alkohol in droge (presneto, kako slabo sem brala, sploh se jih ne spomnim), tudi tu gre za realistične razmere prav nedolžne količine. Kar je ›nevarno‹ in kar je po mojem mnenju v tem delu najboljše narejeno, v nekaterih segmentih brez dvoma presežno, niso medvrstniška, temveč družinska razmerja. ›Analiza‹ odnosa med protagonistom romana in njegovo materjo ponudi nekaj bolečih prizorov,« je Petra Vidali med drugim zapisala v članku in se v nadaljevanju vprašala, ali so cenzorji knjigo sploh prebrali.

Saj res, se sprašujemo tudi pri založbi Modrijan. So jo prebrali? Kakšen hud zalogaj ni, prebrati jo je mogoče tako rekoč na dah, še preden se odvrtijo dve ali tri zaporedna nadaljevanja katere od južnoameriških televizijskih žajfnic ...

Andrej Predin je za Večer pripravil posebno izjavo, ki jo z dovoljenjem Večera in avtorja v celoti objavljamo tudi mi.
Celoten članek preberite v torkovem Večeru.
___________________

Veselo novico, da so mojo knjigo izbrali za Cankarjevo tekmovanje, mi je po telefonu sporočila urednica moje zadnje knjige Julija Uršič. Seveda sem bil zelo ponosen in vesel, ne nazadnje je predsednik državne komisije dr. Igor Saksida, ki je vrhunski strokovnjak za mladinsko literaturo, odličen literarni zgodovinar, ki ga spoštujem, zato si večjega priznanja ne bi mogel želeti. Bahal sem se pred znanci in sorodniki, medtem je knjiga šla v ponatis in na police šolskih knjižnic. Kmalu za tem sem prejel mail, da se je na nekem spletnem forumu zganila skupina ogorčenih mater in učiteljic, ki ocenjujejo, da je vsebina romana Na zeleno vejo neprimerna za učence osmih in devetih razredov osnovne šole. Razprava se je razplamtela in postajala čedalje bolj živčna, žaljiva in nasilna. Pojavljale so se besede kot pederastija, pedofilija in pornografija. Moram priznati, da sem se ob branju nekaterih komentarjev imenitno zabaval. Predvsem zaradi tega, ker dobro vem, da je vsebina knjige ustrezna. Ne nazadnje sem bil učitelj na osnovni šoli in dobro poznam mladostnike, poznam njihov svet in ga spoštujem. Pravijo, da se za dobrim konjem dviguje prah, v tem duhu se nisem preveč obremenjeval nad komentarji.
Odločitev o spremembi razpisa mi je sporočila Bronislava Aubelj z založbe Modrijan, ki je izdala mojo knjigo. Ni mi znala povedati, zakaj je prišlo do preklica, predvidevala sva, da je bil gospod Saksida na udaru organizirane skupine moralistk in je na koncu popustil pritisku. Z menoj niso člani državne komisije nikoli navezali stika ali mi česar koli pojasnili, zato lahko le ugibam. Zagotovo so vedeli, da je bila knjiga že razmnožena in da so jo učenci že pričeli brati. Moralisti na spletu so si po umiku romana čestitali in se veselili, da jim je uspel odstrel. V resnici pa se je s to odločitvijo še povečalo zanimanje za knjigo, nehote so mi naredili uslugo.

*

Nedavno sem na Slovenski tiskovni agenciji zasledil, da so prvoborke za odpravo romana iz Cankarjevega tekmovanja predstavnice neke moralne ženske sekcije pri izvenparlamentarni krščanski stranki. Na žalost je zgodba bistveno resnejša, kot je videti na prvi pogled. Če lahko skupina posameznikov s tako skrajnimi, nestrpnimi in preživetimi pogledi posega v življenje drugih in ga oklesti, potem je nekaj močno narobe. Nikoli si nisem mislil, da bom označen kot vulgaren avtor, že pri prvencu staknil cenzuro, da bom deležen krutih obsodb in postal problem na državni ravni. Roman Na zeleno vejo je bil nominiran za večernico, recenzije so bile v vseh uveljavljenih književnih tiskovinah, pa ni nihče njegove vsebine označil kot pohujšljive. Do tega ni prišlo, ker v knjigi tega preprosto ni. Seveda se pojavljajo kletvice, pa seks in ves ta vrtinec, ki sestavlja svet mladostnikov. Vendar je pristop previden, premišljen, edini resnični spolni akt pa namerno opisan posredno, čustveno. Tovrstna utemeljevanja ali upravičevanja seveda nimajo smisla, saj ni knjiga problematična, za akcijo zgroženih posameznikov se skrivajo drugi motivi.

*

Retorika in argumentacija moralistov že stoletja ostaja enaka. Svoj gnev in nestrpnost utemeljujejo z višjim dobrim in zaščito šibkejših. V glavnem gre za ljudi, ki verjamejo v univerzalno resnico. Ta poskrbi, da se stvari odvijajo na svoj pravilni način, zato imajo ti ljudje veliko prostega časa, ki ga še posebej radi namenijo vsiljevanju svoje univerzalne resnice vsem tistim, ki živijo drugače in imajo izdelan lasten sistem vrednot. Strašansko jih zanima, kaj se dogaja v spalnicah sosedov, če je vse po pravilih, ker bo drugače treba ukrepati. Družinski zakonik, umetna oploditev samskih žensk. Ne razumem, zakaj naša družba tolerira tovrstno nasilje. Najbolj pretresljivo pa je, da imajo v svojih vrstah tudi učiteljice, ki vsakodnevno prežijo na mladino in se vtikajo v njihovo zasebnost, jo namenoma kalijo, prebujajo nihilizem in jih posiljujejo z lastnimi frustracijami. Zanimivo je, da moj drugi roman nosi naslov Učiteljice in obravnava prav to tematiko, kar ni bila zgolj slutnja. Moramo se zavedati, da je množica glasov, ki stoji za pobudami teh samooklicanih varuhov morale, v resnici sestavljena iz posameznikov, ali bolje rečeno posameznic, ki v osnovi nosijo iskreno željo po boljšem in pravičnem. Očitno gre za osebe, ki živijo v svetu kuharskih receptov in življenjskih vodnikov, zato knjige dojemajo kot takšne. Razumejo jih kot navodila za življenje, vse ostalo jim je skrito. Mislim, da mi ni treba omenjati, kakšno škodo naredimo, če ta vzorec posredujemo mladini. Že samo vtikanje v spolni razvoj otroka in goreče nadzorovanje njegove spolnosti je problematično in ima lahko daljnosežne posledice. Iz lastnih učiteljskih izkušen vem, da starši, ki so v svojih stališčih vkopani ali preživeti, doživljajo hude stiske, ker so njihovi otroci prisiljeni zgraditi svoj skriti svet, da lahko razmeroma normalno delujejo v družbi sovrstnikov in poiščejo ustrezne odgovore o svetu, v katerega vstopajo, njih pa iz njega izključijo.

*

V tem smislu je odločitev državne komisije za Cankarjevo tekmovanje problematična, saj mladostnikom onemogoča, da bi razvijali lastne vzorce razmišljanja. Nihče jim ne prisluhne, jih ne upošteva. Treba se je zavedati, da je trenuten družbeni red naravnan, da izkorišča mladino. Predvsem modna, kozmetična in zabavna industrija se napajajo z ukradeno mladostno energijo, umetno ustvarjajo stiske, da lahko prodajajo nedelujoče kreme proti mozoljem in oblačila, ki jim je vseeno, če se prehladi mehur. Razmišljujoča mladina ne naseda tako zlahka, zato jim je treba možgane oprati, in ni ga madeža, ki ga ne bi odstranila lažna morala.
Ne vem, kako se bo zgodba z romanom Na zeleno vejo končala, na vsak način pa sem prepričan, da je treba za trenutek postati in se vprašati, ali je resnično potrebno, da se vračamo v obdobje pregonov in pogromov. Le kaj bo naslednji korak? Zase vem, da bom še naprej pisal in po najboljših močeh podpiral mladino ter poskušal preprečiti, da bi ji škodljivci ukradli preostalo upanje, veselje do življenja in osebno integriteto.

Andrej Predin

objavljeno v rubriki: Odmevi

Sorodne novice

na vrh strani

26.04.2012

V oddaji Knjiga mene briga pogovor o knjigi Etty Hillesum Pretrgano življenje »

Še dobro, da imamo oddaje, kot je Knjiga mene briga, in bralke, kot je Tina Košir Mazi, ena izmed ustvarjalk oddaje. Tako še vedno ostaja upanje za knjige, ki po kakem naključju ali pa že kar usodi ostanejo prezrte, neopažene, pozabljene. To bi se lahko zgodilo Pretrganemu življenju, prvi knjigi, ki je izšla v Modrijanovi zbirki Poteze in je celo na neki način zarisala poteze tej zbirki, v kateri je pred kratkim izšla devetnajsta knjiga, Špicelj češkega pisatelja Petra Placáka.
»Naj povem kar takoj in naravnost,« piše Tina Košir Mazi v svojem spletnem dnevniku, »Pretrgano življenje, zbirka dnevniških zapisov in pisem fascinantne Etty Hillesum, je knjiga, ki me je v zadnjem času daleč najbolj pretresla in se kot komet uvrstila v (pravzaprav ne tako zelo majhno) peščico mojih večno najljubših – knjig, ki se jih bere vedno znova, knjig, ki jih ne pozabiš, knjig, ki so lahko najbolj posluha vredne sogovornice, ko ti je težko, knjig, ki učijo misliti, živeti in polno biti.«

objavljeno v rubriki: Odmevi

11.04.2012

V torkovem Delu obsežen zapis o Kolimskih zgodbah Varlama Šalamova »

Izid knjige s 500, 600 in več stranmi založnik in avtor/prevajalec skoraj vedno pospremita s strahom, da zaradi obsega in temu primerno več časa in truda, ki ju mora recenzent vložiti v branje knjige, ostane brez pravega medijskega odmeva. A če si je kateri izid pri Modrijanu zaslužil »odmev«, so to gotovo Kolimske zgodbe ruskega pisatelja Varlama Šalamova, zajetna zbirka zgodb, ki je lani proti koncu leta izšla v zbirki Poteze (prevod Lijana Dejak).

objavljeno v rubriki: Odmevi

21.01.2012

Ni vsak roman, ki izide na Slovenskem, romantična ali fantazijska zgodba »

»Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.«
Literarni kritik Matej Bogataj ocenjuje v zadnji Mladini (20. 1. 2012) Cavov drugi in zadnji roman Smrt Zajčija Munra, ki je komaj pred dobrim mesecem v prevodu Andreja Pleterskega izšel pri Modrijanu.

objavljeno v rubriki: Odmevi

14.01.2012

O romanu Denar ali življenje v zadnji številki Mladine »

Denar ali življenje, v izvirniku Geld oder Leben, je drobcen roman ali bolje novela nemške pisateljice Birgit Vanderbeke, rojene leta 1956. V prevodu smo ga objavili lani, potem ko ga je državna predmetna komisija za nemščino predpisala za maturitetni izpit na višji ravni splošne mature 2012.
Roman, ki je bil v izvirniku objavljen leta 2003, je danes zelo aktualen, in lahko bi rekli, da je imela komisija pri izbiri srečno roko, mi pa pri odločitvi, da prevod objavimo v zbirki Bralec in tako ne odvrnemo od branja zrelejših bralcev in literarnih kritikov. Knjiga Denar ali življenje je tako že vzbudila pozornost več recenzentov, naposled tudi Mateja Bogataja, ki jo ocenjuje v zadnji Mladini (13. 1. 2012).

objavljeno v rubriki: Odmevi

30.12.2011

Najboljših 10 knjig v letu 2011 po oceni Sama Ruglja v zadnjem Vikendu »

Zadnje dni starega in prve dni leta marsikdo preživi pred televizijskimi sprejemniki, in takrat brez pravega TV vodnika ne gre. Eden najbolj branih je Vikend, ki svojim bralcem vsak teden ponudi tudi knjižni izbor. Avtor teh izborov je dr. Samo Rugelj, ki ima tekočo knjižno produkcijo tako rekoč v malem prstu, saj knjig ne spremlja le kot bralec in urednik revije Bukla, temveč tudi kot založnik in raziskovalec založništva, še posebno na Slovenskem.
Za zadnjo številko Vikenda v letu 2011 (30. 12. 2011) je Samo Rugelj izbral najboljših 10 knjig v letu 2011, ki so izšle pri slovenskih založbah. Med naj deseterico sta dve Modrijanovi knjigi, obe iz zbirke Poteze.

objavljeno v rubriki: Odmevi

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.