»Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.«
Literarni kritik Matej Bogataj ocenjuje v zadnji Mladini (20. 1. 2012) Cavov drugi in zadnji roman Smrt Zajčija Munra, ki je komaj pred dobrim mesecem v prevodu Andreja Pleterskega izšel pri Modrijanu.

Denar ali življenje, v izvirniku Geld oder Leben, je drobcen roman ali bolje novela nemške pisateljice Birgit Vanderbeke, rojene leta 1956. V prevodu smo ga objavili lani, potem ko ga je državna predmetna komisija za nemščino predpisala za maturitetni izpit na višji ravni splošne mature 2012.
Roman, ki je bil v izvirniku objavljen leta 2003, je danes zelo aktualen, in lahko bi rekli, da je imela komisija pri izbiri srečno roko, mi pa pri odločitvi, da prevod objavimo v zbirki Bralec in tako ne odvrnemo od branja zrelejših bralcev in literarnih kritikov. Knjiga Denar ali življenje je tako že vzbudila pozornost več recenzentov, naposled tudi Mateja Bogataja, ki jo ocenjuje v zadnji Mladini (13. 1. 2012).

Zadnje dni starega in prve dni leta marsikdo preživi pred televizijskimi sprejemniki, in takrat brez pravega TV vodnika ne gre. Eden najbolj branih je Vikend, ki svojim bralcem vsak teden ponudi tudi knjižni izbor. Avtor teh izborov je dr. Samo Rugelj, ki ima tekočo knjižno produkcijo tako rekoč v malem prstu, saj knjig ne spremlja le kot bralec in urednik revije Bukla, temveč tudi kot založnik in raziskovalec založništva, še posebno na Slovenskem.
Za zadnjo številko Vikenda v letu 2011 (30. 12. 2011) je Samo Rugelj izbral najboljših 10 knjig v letu 2011, ki so izšle pri slovenskih založbah. Med naj deseterico sta dve Modrijanovi knjigi, obe iz zbirke Poteze.

Bralci zadnje številke Pogledov (11. 12.) ne preskočite strani 6, kjer najdete pregled ali izbor knjig leta 2011, »ki si ne domišlja, da ni spregledal kakšnega zlata, skozi sito pa spustil tudi kakšen bron«. Sestavili so ga v uredništvu s pomočjo sodelujočih piscev, upoštevali pa samo knjige z letnico 2011, seveda tiste, ki so izšle v slovenščini in pri slovenskih založbah. Pregled je zelo dobrodošel prispevek h knjižni kulturi, saj pomembno presega najrazličnejše »bralne« in »prodajne« lestvice knjig, ki imajo s knjižno kulturo opraviti toliko kot nič in njihova objava največkrat ne služi drugemu kot zapolnjevanju prostora.
Pogledovci so knjige razdelili na več kategorij ter pod vsako navedli od 6 do 14 knjižnih naslovov. Prečesali so prozo, poezijo, družboslovje in humanistiko ter esejistiko, posebej slovensko in prevodno.

»Zaradi determinističnega gledanja na svet bi ta roman lahko brali kot pesimistično delo, toda absurdnost Careyjevih likov, ironija ter razvejano detajliran slog delajo roman tudi izjemno fluiden. Njegova ironično distančna drža izvira iz dejstva, da se Carey subverzivno nanaša na avstralsko kanonsko zgodovino. Prav toliko kot vprašanje integracije v neko novo okolje ter s tem teže duhovnega ozadja, ki ga novinec prinese s seboj, roman okupira razkrinkavanje avtoritativnih samoumevnosti. Osredotočenje na Oscarjev lik ponuja možnost odpiranja vprašanj o rasni, verski in moralni superiornosti, medtem ko Lucindin lik našo pozornost preusmerja na vlogo spolov,« piše med drugim literarna kritičarka Gabriela Babnik v Književnih listih 13. decembra o romanu Oscar in Lucinda v zapisu, ki ga je naslovila »Lucinda, avstralska Ana Karenina«.