V torek, 12. oktobra 2010, bo Leonard Cohen končno zapel tudi pri nas. Na zemljevidu velike turneje, ki jo je Cohen po petnajstih letih premora začel maja 2008, se je vendarle znašla tudi Ljubljana, ki je medtem za to dobila primerno dvorano.
Cohen pa ni le pevec, je tudi pisatelj in pesnik – podpisal je dvanajst literarnih del, med njimi dva romana; oba, Najljubšo igro (1963) in Lepe zgubljence (1966), smo objavili pri Modrijanu. Pri nas je izšlo tudi Cohenovo najintimnejše delo: Knjiga milosti iz leta 1984.

V sredo, 29. septembra, ob 18.00, na predvečer mednarodnega dneva prevajalcev, bo v Modrijanovi knjigarni srečanje s prevajalci z branjem odlomkov iz prevodov, ki šele nastajajo in bodo objavljeni prihodnje leto pri naši založbi. Izbrali smo štiri bralke, prevajalke vrhunskega leposlovja, vse naše stalne sodelavke ter članice Društva slovenskih književnih prevajalcev.

September 2009 ni bil le v znamenju odprtja Modrijanove knjigarne, temveč smo takrat dočakali tudi izid še druge knjige imenitnega britanskega zgodovinarja Orlanda Figesa v Sloveniji. Malo po izidu knjige Šepetalci. Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji v slovenskem prevodu smo imeli priložnost avtorja spoznati tudi v živo. Svoje delo ter knjigi Natašin ples in Šepetalci je predstavil v do zadnjega kotička napolnjenem Klubu Cankarjevega doma 28. septembra (na sliki z zgodovinarjem dr. Petrom Vodopivcem in voditeljico Marijo Zidar), večer zatem pa je Figesa gostila tudi Škrabčeva domačija v Hrovači pri Ribnici.

»Pri raku je zares skrb vzbujajoče to, kako dosledno očitno potrjuje takšno razumevanje zdravja in bolezni, dosledno do fizioloških in psiholoških podrobnosti. Upira se vsakemu zdravljenju, ki izhaja iz manj doslednega razumevanja razmerij; tehnično zdravljenje s skalpelom in obsevanjem je, kot dokazujejo rezultati, povsem nezadosten nadomestek.
Kdor raziskuje in zdravi samo raka, ga ne raziskuje in ne zdravi zares – tako bi morali na splošno sklepati iz neozdravljivosti te posebne civilizacijske bolezni; ta ugotovitev nas seveda ne bi drago stala samo v ekonomskem smislu. Našo podobo človeka bi morali postaviti na glavo: od ničesar ne umiramo tako pogosto kot od svoje nesposobnosti, da bi v miru živeli z okoliščinami svoje civilizacije, ki smo jo sami ustvarili.«
To je odlomek iz predgovora, ki ga je švicarski pisatelj Adolf Muschg prispeval h knjigi Mars Fritza Zorna (Poteze, 2009).

Priznam, da nisem vselej rad učil. Včasih mi je zmanjkalo tal pod nogami. V razredu si sam s sabo, tisti en moški ali ena ženska, ki se vsak dan soočaš s petimi razredi, petimi razredi najstnikov. Ena enota energije proti sto sedemdesetim enotam energije, sto sedemdesetim peklenskim strojčkom, in najti moraš načine, kako si rešiti glavo.

Znano? Nedvomno vsem, ki ste kdaj kot učitelj stali pred dvajset, trideset pari preiskujočih pogledov mladih nadebudnežev. In če ste učitelj začetnik, vas danes, zadnji dan počitnic, gotovo malce stiska v želodcu, naj bo od veselega pričakovanja ali pa negotovosti.