Poteze

Če bi morali izbrati eno značilnost, po kateri je avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt najbolj znan, bi bil to verjetno poseben žar, s katerim dirigira. Ta žar je razviden tudi v pogovorih z njim, ki so zbrani v knjigi Toni so vzvišene besede, ki je pravkar izšla v Modrijanovi zbirki Poteze. Dirigentova poglobljena razmišljanja o glasbi so navdihujoča in po njih si boste gotovo želeli več glasbe. Pred kratkim, 22. aprila 2012, je Harnoncourt prejel zlato medaljo britanske Kraljeve filharmonične družbe, kar poleg številnih drugih nagrad dokazuje, da je eden najvidnejših sodobnih dirigentov. S svojim delom navdušuje tako glasbenike, s katerimi sodeluje, kot tudi poslušalce.

Zelo očarljivo, zelo osamljeno. Toda le kaj sam počnem v tej stereoskopski sanjski deželi? Kako sem sploh prišel sem? Dvoje sani se je nekako izmuznilo proč in za seboj pustilo le vohuna brez potnega lista, ki v snežkah in podloženem plašču stoji na modro-beli cesti v Novi Angliji. Vibracij v ušesih mi ne povzročajo več vse bolj oddaljeni zvončki, temveč le prepevanje moje stare krvi. Vse je negibno, uročeno, prevzeto od meseca, zvratnega ogledala domišljije. Toda sneg je resničen, in ko se sklonim, da si z njim napolnim pest, se mi šestdeset let med prsti sesiplje v svetlikajoč se srež-prah.

»Po mojem doživetju, ki do neke mere sloni na intenzivnem ›druženju‹ s prevajanim besedilom in avtorjem, do neke mere pa seveda tudi na lastnem subjektivnem svetu, Nabokov zre na svojo razkošno preteklost, na svoje otroško kraljestvo skozi plast ledu, pri čemer so čustva zgolj nakazana oziroma evocirana skozi moč jezika oziroma pesniško podobje. Morda so prav zato nekatere pasaže tako pretresljive in lepe,« je prevajalka Breda Biščak pospremila zgoraj citirani odlomek v svoji spremni besedi h knjigi Govori, spomin znamenitega rusko-ameriškega pisatelja Vladimirja Nabokova.

»Navadni, povprečni državljani so živeli v vzdušju vsesplošnega konkretnega in tudi čisto abstraktnega strahu pred avtoriteto (avtoriteta pa je bila avtomatično prisojena vsakomur, ki si je nadel uniformo, četudi je bil recimo vratar), pred ovajanjem, pred preveliko zgovornostjo, pred prisluškovanjem, pred izsiljevanjem. Živeli so v strahu pred vsem in vsemi. Grizel jih je črv večnega sumničenja in negotovosti, saj nikoli ni bilo jasno, kdo koga nadzoruje – in ljudje so začeli (za vsak slučaj) nadzorovati drug drugega ter postajati prestrašene lutke v rokah sistema in njegove podaljšane roke tajne policije.

Ali veste, kdo je avtor znane fraze »15 minut slave«? No, za merjenje njegove slave bi bila vsekakor primernejša večja časovna enota. Bil je namreč »slavnež že za časa življenja – prava celebrity«. In prav nič manjši slavnež ni danes, 22. februarja, ko mineva 25 let od njegove smrti.
O središčni osebnosti, skoraj ikoni pop arta je bilo napisanih mnogo knjig in veliko filmov, sam pa je pravil, da pod površjem njegovih slik in filmov ni ničesar globljega: »Vse je tukaj. Nič ne manjka. Sem vse, kar moj album z izrezki in slikami trdi, da sem.«

»Taborišče je v prozi Šalamova postalo model človeškega sveta, sveta zla, humanega pekla. Kolimske zgodbe so široka panorama taboriščnega življenja; to je svet na meji človeškega, pogosto že onkraj – svet na pragu smrti. Taborišče je še nikdar doživeta negativna človeška izkušnja, ki postaja nečloveška, saj povzroča razkroj samega človeka v okolju skrajne nehumanosti. V taborišču se godi velikanski negativni poskus s človekom: človek doživi smrt samega sebe, konec vsega človeškega v sebi. V takem položaju nečloveka se lahko iz žrtve spremeni v rablja, ki ga nato ubije drug rabelj. To ni le smrt človeka v človeku, je tudi smrt človeka, ki ga je zapustil Bog, smrt vsega, po čemer je človek še človek.

Ali je pri Patti Smith možno začeti zgodbo kako drugače kot s prvim verzom skladbe Gloria s prvenca Horses? Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni. Vse od novembra leta 1975 smo mislili, da ni. Da ni tako, nam je dokazala prav poetesa punka sama, ko je pred slabima dvema letoma izdala nevsakdanjo avtobiografijo za dva Pač mulca ter jo takoj obtežila z nacionalno nagrado za književnost. Vendar ta »teža« ni nič v primerjavi z bremenom, ki si ga je Patti zaobljubila zanju, za tista mulca, ki sta vsrkavala blišč in bedo New Yorka od konca šestdesetih naprej ter v tem miljeju našla svojo in medsebojno ljubezen, in skozi njo, svojo umetnost. Pač mulca je srčna pripoved o tem čarobnem podzemlju, ki je bival sočasno s prebujanjem punkovske etike, in v katerem sta vzporedno z mestom živela samo Patti Smith in Robert Mapplethorpe.

Zbirka Poteze je bogatejša za zelo posebno delo – avtobiografijo ameriške glasbenice, pesnice in likovne umetnice Patti Smith. Avtorica, ki bo 30. decembra dopolnila 65 let, je knjigo Pač mulca (Just Kids) objavila lani januarja pri založbi Ecco (HarperCollins), novembra je prejela ameriško državno nagrado za književnost (stvarna literatura), letos pa bila nominirana še za ameriško kritiško nagrado, književno nagrado losangeleškega Timesa in nagrado Lambda. Ugledni Publishers Weekly je knjigo uvrstil med najboljših 10 leta 2010, letos je pristala tudi na seznamu »pomembnih knjig«, ki ga sestavlja Zveza ameriških knjižnic.
Razlaga, kdo je Patti Smith, je bržkone odveč. Mlajši bralci, ki se bodo srečali s to knjigo, pa se utegnejo vprašati, kdo je mršavi mladenič, ki stoji ob prav tako mršavi in nenavadno opravljeni Patti na naslovnici knjige. To je Robert Mapplethorpe.

Ko je T. C. Boyle kupil hišo v Kaliforniji in se preselil tja, je kmalu spoznal, da je skupaj s hišo kupil tudi duha. Le da to ni bil klasični duh, ki bi trkal po stenah ali rožljal z verigami; to je bil duh, ki je pisatelja spodbudil, da je o njem napisal knjigo.
T. C. Boyle je podlegel duhu Franka Lloyda Wrighta. Ali ste vedeli, da ta ameriški pisatelj, avtor romana Ženske, ki smo ga pred kratkim v prevodu Aleksandre Rekar izdali v zbirki Poteze, živi v hiši, ki jo je zasnoval ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright? Hiša – imenuje se hiša Georgea C. Stewarta – stoji v mestu Montecito, okoli 30 kilometrov severno od Los Angelesa, in je prva, ki jo je Wright v svojem slavnem prerijskem slogu postavil v Kaliforniji. Zgrajena je bila leta 1909. T. C. Boyle, ki se je vanjo preselil pred šestnajstimi leti, je njen šesti lastnik.

Življenje in delo Edvarda Kocbeka ostaja do danes še vedno razburljivo in zagonetno. Po eni strani vzbuja občudovanje, njegov pesniški opus je nesporen del našega literarnega kánona, po drugi je Kocbek zaradi svoje družbenopolitične vloge v polpretekli zgodovini deležen omalovaževanja in posmeha.
Njegov angažma v slovenskem narodnoosvobodilnem boju in revoluciji ostaja problematičen in sumljiv, kakor je bil ves čas – za oficialno Cerkev zaradi njegovega doslednega zavračanja političnega (klerikalnega) katolištva, še zlasti pa zaradi (pre)tesnega sodelovanja s komunisti, za komuniste pa zaradi njegove prvobitne in nepreklicne privrženosti katoliškemu občestvu, kar je kmalu po prevzemu oblasti tudi povzročilo njegovo politično idr. likvidacijo ...

Štiri ženske. Sedem otrok (en priženjen). Trikratna postavitev doma, dvorca Taliesin. Denarne manipulacije, zavračanje in neupoštevanje družbenih norm, potovanja, selitve, strasti, prevare, visokoleteči načrti, zagrenjeni in tudi nasilni upniki. Umori. In vse prepleteno z nenehnim snovanjem novih in novih arhitekturnih mojstrovin. To je bilo življenje Franka Lloyda Wrighta (1867–1959) in žensk, ki so prekrižale njegovo kaotično, vase zaverovano, a vendar karizmatično življenjsko pot (na sliki je z ženo Olgivano in hčerko Jovano leta 1957).