Poteze

V eni prejšnjih novic smo samo namignili, zdaj pa gre zares. V Slovenijo, v Ljubljano, prihaja srbski pisatelj Vladimir Pištalo, avtor romana Tesla, portret med maskami. Roman je prvo Pištalovo delo, ki je prevedeno v slovenščino, za prevod pa smo poskrbeli pri Modrijanu s prevajalko dr. Đurđo Strsoglavec, odlično poznavalko južnoslovanskih književnosti pri nas. Knjiga je izšla v zbirki Poteze.
Pištalo je avtor več romanov in zbirk kratkih zgodb, največ pozornosti pred romanom o Tesli pa je pritegnil roman Milenijum u Beogradu (2000), ki se je leta 2008 uvrstil med pet nominiranih za prestižno francosko nagrado Femina v kategoriji tuji roman. Za Teslo, portret med maskami je Pištalo v začetku leta 2009 prejel ugledno srbsko književno nagrado – Ninovo, sledilo je lepo število prevodov, tudi slovenski, v ožjem izboru za Ninovo nagrado pa je bil tudi njegov zadnji roman Venecija (2011).

Zgodovina pozna veliko primerov prepletanja resničnosti in izmišljenega, pa ne le tistih v literaturi, filmu ali vizualni umetnosti, kjer sta premešana namerno, ampak tudi tistih nasprotnih, ko se izmišljeno vplete v življenje. »Kot v filmu« je ne nazadnje stavek, ki odseva prav ta razmerja. Absurdna, pravzaprav tragična takšna situacija se je pred dvajsetimi leti pripetila Žarku Lauševiću. Sredi blesteče igralske kariere se mu je življenje obrnilo na glavo, ko se je pred nekim lokalom v Podgorici, kamor sta zavila z bratom, nepričakovano zapletel v pretep in v samoobrambi ubil dva človeka. Pristal je v beograjskem Centralnem zaporu, v katerem je snemal prizore iz filmov Brata po materi in Bolje od bega ter nanizanke Sivi dom. In kjer je med snemanjem filma spoznal cel kup stražarjev, z upravnikom pa sta bila celo v sorodstvu. Da bi preživel kruto igro usode, je začel pisati zaporniški dnevnik, ki ga je leta 2011 objavil v odmevni knjigi Leto mine, dan nikoli.

Prešine me, da sem bil pretežno odsoten, kadar so mi podeljevali kakšne nagrade. Ali pa se nisem mogel tega veseliti. Slast uspeha po prejemu zlate arene v Pulju za Oficirja z vrtnico mi je z izmišljenim intervjujem pokvarila neka novinarka. Takrat sem sicer snemal mini serijo Mamma Lucia v Pančevu in Košutnjaku. Šlo je za ekranizacijo romana The Fortunate Pilgrim Maria Puza v produkciji Carla Pontija s Sophio Loren v naslovni vlogi. Spominjam se njenega komentarja, ko je na snemanju slišala za mojo areno: »Ti si zdaj najboljši igralec v Jugoslaviji!«

Pred dvajsetimi leti se je v Podgorici zgodila tragedija, v kateri je Žarko Laušević s pištolo streljal v tri fante in dva od njih ubil. Dogodek, ki sicer ni imel neposredne povezave z vojno na tleh takrat že razpadle Jugoslavije, kakor bi nemara pomislili, je v hipu preplavil medije. Budno so spremljali tudi sodni proces, na katerem so Lauševiću po številnih pritožbah dosodili štiri leta zapora, potem ko jih je odsedel že nekaj mesecev več.
Toda kdo je Žarko Laušević? Bila je sredina osemdesetih in na enem od tistih dveh, morda treh televizijskih programov, ki so bili takrat na voljo, so vsak teden – samo enkrat na teden – predvajali serijo beograjske televizije Sivi dom, pripoved o življenju gojencev Kazensko-popravnega doma za otroke in mladino v Kruševcu v Srbiji, ki je pred ekrane prikovala predvsem mlade.

Če ste se v marcu že sprehodili mimo Modrijanove knjigarne na Trubarjevi 27 v Ljubljani, niste mogli spregledati na novo urejene izložbe. Ves marec bodo izložbo krasile knjige iz Modrijanove najprestižnejše in gotovo tudi najzanimivejše zbirke Poteze. Knjige pa tam niso le za okras – marec se namreč zdi primeren mesec, da prebudimo iz »zimskega spanca« naše kupce, ki imajo kartico BRALEC kupuje ceneje, pa že dolgo niso obiskali Modrijanove knjigarne, da bi pregledali knjižne novosti in unovčili dobroimetje na svoji kartici. Pomlad pa bo zdaj zdaj tukaj in z njo taki in drugačni prazniki in priložnosti, ko je dobro imeti pri sebi kakšno knjigo. In ker skorajda ni strastnega bralca, ki ga ne bi zanimali biografski romani, avtobiografije, spomini, dnevniki ..., je to lahko knjiga iz zbirke Poteze.

Jugoslovanskega filmskega in gledališkega igralca Žarka Lauševića se verjetno najbolj spominjate kot Šiljo iz kultne jugoslovanske nadaljevanke Sivi dom, ki jo je beograjska televizija posnela v letih 1984–85, ali kot protagonista filma Oficir z vrtnico (1987) – za vlogo je bil nagrajen s puljsko Zlato areno. Laušević, po rodu Črnogorec, je bil eden najbolj perspektivnih in nadarjenih mladih igralcev skupne države v drugi polovici osemdesetih in pozneje v novonastali federaciji. Toda leta 1993 se je njegovo življenje za vselej spremenilo. V Podgorici je bil vpleten v pretep, v katerem je v samoobrambi ubil dva fanta in enega huje ranil. O dogodku so poročali tudi pri nas.

Rabindranatha Tagoreja, tega vélikega indijskega misleca, poznamo predvsem kot pesnika. Bil pa je tudi dramatik, esejist, pisec kratke proze, slikar, skladatelj, ustanovitelj šole in mednarodne univerze, popotnik ... O vseh teh področjih njegovega ustvarjanja in nenavadno dejavnega življenja obstaja veliko avtobiografskih zapisov, ki nikoli doslej niso bili zbrani v knjigi. Tega se je lotila Uma Das Gupta, velika poznavalka Tagorejevega življenja in ustvarjanja, in nastala je knjiga Moje življenje, o njem vam pripovedujem (My Life in My Words, 2008).

Ob izidu romana Tesla, portret med maskami je njegov avtor Vladimir Pištalo poudaril, da se nima za strokovnjaka za Nikolo Teslo (ki jih je za njegov okus že tako ali tako preveč), da ne razlaga Teslovih iznajdb, temveč da je preprosto napisal roman o Tesli in se pri tem opiral na čustva – stvari je skušal osvetliti od znotraj, povedati predvsem, kaj se je dogajalo v Tesli, medtem ko je delal.
Pištalo sicer že z naslovom nakazuje, da gre pravzaprav za »portret« – umetniško upodobitev osebe oz. oseb, navadno s poudarjanjem njihove individualnosti. Teslo in ljudi, ki so imeli bodisi glavne bodisi stranske vloge v njegovem življenju, portretira z različnimi barvami in čopiči, tudi z različnimi tehnikami. Tako je nastal mozaik, ki z vsakim sestavnim delom drugače iluminira gola taksativna dejstva iz enciklopedijskega gesla Tesla, Nikola (Smiljan, 10. 7. 1856–7. 1. 1943, New York), am. izumitelj srb. rodu.

7. januarja 1943, pred 70 leti, je v New Yorku, star 86 let, umrl znanstvenik Nikola Tesla. To je priložnost, da napovemo skorajšnji izid romana Tesla, portret med maskami, ki ga je napisal v ZDA živeči srbski pisatelj Vladimir Pištalo. Gre nedvomno za eno najboljših del o Tesli, kar jih je bilo napisanih doslej, za roman pa si je avtor leta 2008 prislužil tudi najprestižnejše srbsko literarno priznanje – Ninovo nagrado.

Datumi pogosto niso kaj več kot suhoparni podatki, a ker nenehno brenčijo okoli nas, se nanje včasih nalepi tudi kakšno naključje. Tako se je zgodilo ta mesec: srečali se bosta dve obletnici smrti dveh umetnikov, ki sta bila – in sta vsaj v omejenem smislu še vedno – velikana svojega področja, baleta. To srečanje nikakor ne bo nekaj novega, saj sta se že v življenju srečevala, družila in soustvarjala.
Prvi je Maurice Béjart (1927–2007), francoski baletni plesalec in koreograf, avtor številnih novosti v modernem baletu in tudi ustanovitelj znamenitega Béjart Balleta iz Lozane; tega smo nazadnje videli pri nas v okviru letošnjega, 60. poletnega Ljubljanskega festivala (z uprizoritvijo klasičnega dela Stravinskega). Maurice Béjart je s svojimi inovacijami udomačil baletno umetnost za 20. stoletje in jo učinkovito približal množičnemu modernemu občinstvu; 22. novembra bo minilo pet let od njegove smrti.