Priporočamo

Aprila je ugledna britanska revija Prospect objavila posodobljeno lestvico najvplivnejših intelektualcev in mislecev na svetu ta hip. Na njej so nekateri stari znanci, ki so bili na ta seznam imenovani (izglasovani) že pretekla leta. Letos pa nas posebej veseli, da je med vodilnimi svetovnimi misleci kar nekaj avtorjev, ki so pomembna dela v novejšem času izdali v (prav tako odličnih) prevodih pri založbi Modrijan.
Najpoprej je to britanski evolucijski biolog Richard Dawkins (1941), ki je številka ena letošnje Prospectove lestvice, pred slovenske bralce pa (poleg Sebičnega gena, 2006) stopa z Modrijanovimi knjigami Bog kot zabloda (2007), Razpletanje mavrice (2009), Največja predstava na Zemlji (2010) in Čudoviti svet (2012). Intelektualno občinstvo sveta je osvojil z ognjevitim zagovorom znanosti in doslednega racionalizma nasproti slepilu, prevari, praznoverju in množičnemu poneumljanju današnjega časa; o vsem tem tudi izčrpno govori v navedenih knjigah.
Na tretjem mestu je kanadski kognitivist, psiholog in lingvist Steven Pinker (1954).

Molekularna biologa Francis Crick in James D. Watson sta 25. aprila 1953 v reviji Nature objavila članek ›Molekularna zgradba nukleinskih kislin‹. V njem sta opisala molekulo DNK, ki je zgrajena v obliki dvojne vijačnice. Ta članek je bil po obsegu dokaj skromen, s svojo daljnosežnostjo pa je v znanstveno zavest človeštva udaril kakor atomska bomba. Odkritje DNK je pomenilo kvantni skok v človekovem védenju o naravi vsega živega.
Pravkar mineva točno šest desetletij od te objave in razvoj, ki ga je odtlej znanost v različnih smereh opravila, je naravnost osupljiv.

Prešine me, da sem bil pretežno odsoten, kadar so mi podeljevali kakšne nagrade. Ali pa se nisem mogel tega veseliti. Slast uspeha po prejemu zlate arene v Pulju za Oficirja z vrtnico mi je z izmišljenim intervjujem pokvarila neka novinarka. Takrat sem sicer snemal mini serijo Mamma Lucia v Pančevu in Košutnjaku. Šlo je za ekranizacijo romana The Fortunate Pilgrim Maria Puza v produkciji Carla Pontija s Sophio Loren v naslovni vlogi. Spominjam se njenega komentarja, ko je na snemanju slišala za mojo areno: »Ti si zdaj najboljši igralec v Jugoslaviji!«

Se vam je že pripetilo, da ste kakšno knjigo zaman iskali v knjigarnah, ker je bila ravnokar razprodana? Priložnost zamujena, ne vrne se nobena, pravi pregovor. Velja lahko tudi za knjige, kajti založniki se za ponatis odločimo vse redkeje, kar za mnoge knjižne naslove pomeni »zdaj ali nikoli«.
Naj vas opozorimo na deset Modrijanovih knjig, katerih zaloga neusmiljeno kopni. Ponatisov ne bo (večina je bila že ponatisnjena), zato je zdaj morebiti zadnja priložnost, da si priskrbite katero izmed njih.
Najskromnejše je število preostalih izvodov romana slovitega francoskega pisatelja Daniela Pennaca Šolske bridkosti. Na francoskem trgu je bil ta avtobiografski roman, za katerega je avtor prejel ugledno Renaudotovo nagrado, izjemna prodajna uspešnica, saj je prodajna številka krepko presegla milijon izvodov.

Ali ste vedeli, da je prvo besedilo Philipa Rotha, ki ga je bilo mogoče brati v slovenščini, romanček Dojka (The Breast, 1972)? Leta 1979 je v prevodu Filipa Robarja Dorina v nadaljevanjih izhajal v legendarnem slovenskem tedniku Teleks. Uvodoma, v 40. številki Teleksa, je bilo zapisano: »Philip Roth je ameriški pisatelj mlajšega rodu, po poreklu Jud.« To je bil čas, ko se je Roth šele uveljavljal kot pisatelj »škandaloznih poigravanj s tabuističnimi temami«. Ta ocena v zvezi z Dojko še kako drži, kajti če poznamo Rotha predvsem po zadnjih romanih (Slehernik, Ogorčenje, Ponižanje), je Dojka precej nenavadno radikalen roman: profesor literature David Alan Kepesh se v njem spremeni v – dojko.

Če ste se v marcu že sprehodili mimo Modrijanove knjigarne na Trubarjevi 27 v Ljubljani, niste mogli spregledati na novo urejene izložbe. Ves marec bodo izložbo krasile knjige iz Modrijanove najprestižnejše in gotovo tudi najzanimivejše zbirke Poteze. Knjige pa tam niso le za okras – marec se namreč zdi primeren mesec, da prebudimo iz »zimskega spanca« naše kupce, ki imajo kartico BRALEC kupuje ceneje, pa že dolgo niso obiskali Modrijanove knjigarne, da bi pregledali knjižne novosti in unovčili dobroimetje na svoji kartici. Pomlad pa bo zdaj zdaj tukaj in z njo taki in drugačni prazniki in priložnosti, ko je dobro imeti pri sebi kakšno knjigo. In ker skorajda ni strastnega bralca, ki ga ne bi zanimali biografski romani, avtobiografije, spomini, dnevniki ..., je to lahko knjiga iz zbirke Poteze.

Po nekaj mesecih se vse uspešnejša mlada poljska književnica Dorota Masłowska – julija bo dopolnila 30 let – vrača v Slovenijo. Lani je bila Masłowska, avtorica romana Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo, gostja 27. mednarodnega literarnega festivala Vilenica – brala je v Sežani in Braniku – te dni pa bo gostovala v Ljubljani. V petek, 1. marca, bo obiskala Slovensko narodno gledališče Drama, kjer jo bo mogoče spoznati na strokovnem pogovoru po predstavi Pri nas je vse v redu (Między nami dobrze jest) v Mali drami. Igro v režiji Ivane Djilas in prevodu Darje Dominkuš so v Drami premierno uprizorili novembra lani.
V nedeljo, 3. marca, bo Dorota Masłowska nastopila na literarnem večeru v Klubu CD Cankarjevega doma.

Čeprav večletna finančna in gospodarska kriza pri nas v zadnjem času dobiva za marsikoga tudi presenetljive pospeške, je v nekoliko večjem merilu mogoče zaznati, da se družbeni trendi zares obračajo v smer, ki so jo nekateri učenjaki predvidevali. Zanimivo je, kako naglo se je v svetu začel spreminjati odnos najširše javnosti do varčevanja, če ga kajpak ne razumemo le v smislu nalaganja gotovine v bolj ali manj dobre/slabe banke, temveč kot vsesplošno družbeno zategovanje pasu, kar je sicer postalo precej znana evropska mantra. Ne le, da se povsod po razvitem svetu ›dogajajo‹ ulice, ampak je medtem tudi stroka (no ja, na Slovenskem spet malce caplja za ›svetovno‹, a upajmo, da ne bo predolgo) že morala storiti nekaj korakov nazaj in priznati, da ekonomija povojnega tipa očitno ni (več) prava pot za nadaljnji razvoj držav in družb.

Presenetljiva in za mnoge kar neverjetna napoved sedanjega papeža Benedikta XVI., da bo konec tega meseca odstopil, sproža raznovrstne odzive: od občudovanja in razumevanja do ugibanj o zarotniških ozadjih in bržkone tudi ravnodušnosti.
Očitno dejstvo, da smo po osmih letih znova pred obdobjem kurialne ›predvolilne kampanje‹ in da nas bo v bližnji prihodnosti zanimalo marsikaj o odhajajočem papežu, o papeštvu nasploh in o Svetem sedežu kot mednarodni instituciji, nam oživlja spomin na kar lepo število knjig na te teme, ki so v zadnjem času izšle pri založbi Modrijan.

Najprej so to knjige Vatikan, d. d. in Njegova svetost Gianluigija Nuzzija ter Skrivni Wojtyła Giacoma Galeazzija in Ferruccia Pinottija, ki obravnavajo mednarodnopolitično, finančno in družbeno vlogo Vatikana in njegovega vsakokratnega vrhovnega poglavarja v zadnjih treh ali štirih desetletjih.

Nobenega dvoma ni, da so se najhujše vojne grozote zgodile med holokavstom. Ta sramotna epizoda človeške zgodovine je imela strašne posledice na celotno civilizacijo. Šele pred nekaj leti, leta 2005, je generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 60/7 kot vsakoletni spomin na žrtve holokavsta proglasila 27. januar. Tega dne leta 1945 je namreč Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Ob razglasitvi svetovnega dne spomina na žrtve holokavsta je takratni generalni sekretar Kofi Annan zbrane nagovoril z mislimi: »Nedopustno je sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere.