Pripravljamo

Najbrž edini znani filmski posnetek Isadore Duncan, Američanke, ki je začrtala pot moderni plesni umetnosti 20. stoletja, je le nekaj sekund dolg prizorček sivih, trepetajočih, nejasnih senc: nekje v naravi izza dreves pripleše drobna postava, ovita v ohlapno oblačilo; le nekaj lahnih korakov, obrat, dvig rok, ki se gole izvijejo iz tkanine, še skokec ali dva in – konec. Občutek vzburjenja in takoj nato razočaranje ... To je torej vse, o Isadori, plesni vizionarki in kontroverzni osebnosti, ki se je rodila pred 135 leti, natančneje, 27. maja 1877 v San Franciscu, se lahko poučimo le še iz vrste pisnih virov, najpristneje pa iz njene avtobiografije Moje življenje.
Isadora je že od malih nog sanjala o drugačnem plesu. Takoj je zavrgla baletne copatke in plesala bosa, odeta le v preprosto tuniko. Tehniko klasičnega baleta je imela za zastarelo in nasprotno naravnemu človekovemu gibanju. Ne meneč se za »pravila« se je poglabljala v svet zaznav, stanj in odnosov. Skozi improvizacijsko raziskovanje je razvila svoj strastni, inovativni slog svobodnega giba. Vzor zanj je sprva videla v plesu antične Grčije, ujetem v skulpture, reliefe in podobe na vazah. Statične podobe je samosvoje prevajala v živ gib in jih inventivno nadgradila. Kasneje se je obrnila k novim spodbudam: »Iskati v naravi najčudovitejše oblike in najti gibanje, ki izraža dušo teh oblik – to je plesalčeva umetnost ... Navdih črpam iz dreves, valov, oblakov, iz skladja, ki se tke med strastjo in nevihto.«

V 32 letih, kolikor jih je minilo od prezgodnje smrti znamenitega člana liverpoolske glasbene skupine Beatles Johna Lennona, so njegova pisma vseskozi ostajala skrivnost – kje so in kdo jih ima? Sčasoma so se posamična začela pojavljati na dražbah ali pa je katero od njih kupil zasebni zbiralec. Hunterju Daviesu, uradnemu Lennonovemu življenjepiscu, ki je glasbenika osebno poznal, se je v dolgih letih s pravim pravcatim detektivskim delom posrečilo izslediti večino od njih (v zbirki jih je približno 290), Lennonova vdova Yoko Ono pa je po daljšem oklevanju pristala na njihovo objavo.
Tako se je začel mednarodni založniški projekt, katerega hrbtenica sta britanska založba Weidenfeld & Nicolson in ameriška založba Little, Brown & Company. Pisma bodo izšla jeseni v več državah istočasno, slovensko izdajo pa pripravljamo pri Modrijanu.

Temple Grandin se je rodila 29. avgusta 1947 v Bostonu v ZDA. Pri treh letih, ko še vedno ni spregovorila, so ji zdravniki diagnosticirali avtizem. Po uspešni govorni terapiji je pri štirih letih začela govoriti, nato je kljub avtizmu dokončala šolanje, diplomirala iz psihologije ter magistrirala in doktorirala iz etologije. Objavila je številne članke o avtizmu in Aspergerjevem sindromu ter o vedenju živali in izdala več knjig, med katerimi sta najpomembnejši Govorica živali (Animals in Translation) in Živali nas človečijo. V prvi je razložila, kako ji je prav avtizem pomagal pri razvozlavanju živalskega obnašanja, druga, Živali nas človečijo, ki bo konec marca izšla pri naši založbi, pa je prikaz položaja živali v sodobni družbi – živali kot družinskih članov ali kot členov v predelovalni industriji.

Založba Modrijan bo leta 2012 v svojem knjižnem programu izdala od 55 do 65 knjig. Za malo več kot tretjino je leposlovja za odrasle, večidel v prozi. Letos v primerjavi z lani izide nekoliko več domačih del – mednje smo prišteli tudi nov roman Erice Johnson Debeljak, četudi je preveden iz angleščine. Izjema je Ervin Fritz – ne le, da prvič objavljamo kakšno njegovo delo, temveč je to celo poezija. Tuje leposlovje zastopajo skoraj praviloma avtorji, ki prvič prihajajo na slovenski knjižni trg – Jennifer Egan, Carl Frode Tiller, Juan de Recacoechea, Adania Šibli, Vladimir Pištalo; med njimi so celo avtorji »kultnih« del, kot so William Peter Blatty ...

William Peter Blatty (1928) je eden tistih ameriških pisateljev, ki po kdove kakšnem naključju še ni dobil prevoda v slovenščino, in to kljub temu, da je avtor enega najbolj »kultnih« grozljivih romanov – Izganjalca hudiča (The Exorcist, 1971). Ta velja za njegovo največje delo, nedvomno tudi ali predvsem zaradi filma, ki ga je po Blattyjevem scenariju leta 1973 posnel William Friedkin. Film, ki velja za enega najsrhljivejših vseh časov, je imel 10 nominacij za oskarja, dobil je le dva, toda eden od njiju je pristal v rokah pisatelja – za najboljši scenarij.
Prevod v slovenščino po več kot 40 letih? Zakaj pa ne – William Peter Blatty je namreč lani, štiri desetletja po prvi izdaji, pri 83 letih, svoj najslavnejši roman prenovil.

Pri založbi Modrijan so v zadnjih nekaj letih izšli prevodi kar treh knjig britanskega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa (roj. 1941): Bog kot zabloda (2007), Razpletanje mavrice (2009) in Največja predstava na Zemlji (2010). Pred kratkim pa je Dawkins izdal novo knjigo – The Magic of Reality: How We Know What's Really True, in povsem upravičeno je pričakovanje, da bo slovenski prevod knjige – izšla je 15. septembra v Veliki Britaniji in 4. oktobra v ZDA – izdan pri Modrijanu. Predvideni izid je septembra 2012.
Knjiga Čudoviti svet je namenjena predvsem mlajšim bralcem. Dawkins je namreč svoje bogate znanstvene in pedagoške izkušnje prelil v zbirko razlag in odgovorov na vprašanja, ki so tako rekoč ›večna‹, na svoj poseben način pa si jih postavljajo že otroci in mladostniki.

Novembrski časopis Modrijan, ki je v pripravi, ima tri enajstice. Enajstega po vrsti izdajamo v enajstem mesecu enajstega leta, potem so pa številke že mnogo višje, saj boste v njem našteli okoli 40 knjižnih novosti, še na kakih 100 knjig pa vas opozarjamo bodisi z besedo ali dvema ali pa vsaj s sličico. Da ne izpostavljamo posebej zavidljive naklade – 109.000 izvodov. Naj vsaj eden najde pot v vaš dom!
Če ste Modrijanov naročnik, ga v nabiralniku pričakujte najpozneje v petek, 18. novembra, v soboto, 19. novembra, pa bo presenetil naročnike in kupce Dnevnika ter Večera.
Tudi tokrat smo časopisu priložili darilni bon, s katerim si boste nakup, če vas zamikajo knjige v vrednosti več kot 25 €, olajšali za 5 €.
Če radi brskate po spletu, nam mimogrede pošljite odgovor na nagradno e-vprašanje, ki ga boste našli na dnu 19. strani, objavili pa ga bomo tudi na spletni strani.

Slovenska izdaja avtobiografije Pač mulca (Just Kids), ki jo je lani objavila ameriška umetnica Patti Smith in zanjo prejela ameriško državno nagrado za književnost, je pripravljena za tisk in bo predvidoma izšla v začetku novembra. Knjiga je bila deležna številnih, večinoma zelo naklonjenih odzivov, zato ne dvomimo, da na prevod željno čakajo tudi slovenski bralci, morebiti celo tisti, ki jim Pattijina glasba (še) ni blizu. A Pattijina avtobiografija ni samo zgodba o rock'n'rollu, je mnogo več oziroma mnogo bolj je v ospredju njeno razmerje s še enim umetnikom sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja - kontroverznim fotografom Robertom Mapplethorpom (1946–1989), ki bi 4. novembra letos praznoval 65. rojstni dan.
Sredi avgusta je v svetovnih medijih zaokrožila vest, da po knjigi Pač mulca že nastaja filmski scenarij.

Razglasitev Pulitzerjevih nagrajencev je za ameriške medije eden najprivlačnejših dogodkov v letu, kajti večina izmed 21 kategorij je namenjena novinarstvu. V ZDA najbrž ni časopisa, revije, radijske ali TV mreže, spletnega časopisa, ki se vsako leto aprila po razglasitvi nagrad – te niso posebej zajetne – ne bi na dolgo in široko razpisal o nagrajencih. Posebna pozornost velja tudi dobitnikom nagrade za knjigo, zlasti roman – pomislimo samo na Cormaca McCartyja pa Philipa Rotha.
Glas o letošnji nagrajenki Jennifer Egan in njenem romanu A Visit From the Goon Squad je bilo slišati tudi pri nas, prezrt pa je bil nagrajenec za stvarno literaturo – Siddhartha Mukherjee. Nagrado mu je prinesla knjiga Kralj vseh bolezni (The Emperor of All Maladies), s podnaslovom Biografija raka.

Oscar Hopkins je mlad anglikanski duhovnik, vzgojen v strogem religioznem duhu, a obseden s hazardersko strastjo, Lucinda Leplastrier pa svojeglava avstralska dedinja, ki v težnji po neodvisnosti postane lastnica steklarne. Mnogostranski romaneskni prikaz, mimohod sijajno opisanih oseb, obkrožajočih glavna protagonista, se iz živopisanih dogodkov, ki se zlagajo v zgodovinsko rešerširano in stvarno, seveda pa literarno predelano panoramo dobe in prostora, v zadnji tretjini romana začne prevešati v nadrealistično popotovanje po neprehodnih širjavah Avstralije. Govor je o romanu Oscar in Lucinda avstralskega pisatelja Petra Careyja.