Pripravljamo

Kaj se dogaja z našo Evropo? Se je utrudila? Jo daje naduha ali se nam obeta kaj hujšega? Odgovorov nam ne bo dal nihče – ne delavec, ki je ostal na cesti, ne politik, ki ga pred mikrofon pripeljejo v limuzini, obloženi z usnjem in ptičjim javorjem.
Tudi založba Modrijan ne ponuja teh odgovorov, ponuja pa zgodbo o Evropi, ki jo je napisal sloviti britanski zgodovinar Norman Davies. Knjiga Zgodovina Evrope je najcelovitejše in največkrat ponatiskovano delo o evropski zgodovini.

Morda ste že opazili, da smo v zadnjih mesecih nekoliko »počivali« z izdajanjem knjig, kar pa ni čisto res. Knjige smo namreč pripravljali po zastavljenih načrtih vse do tiskanja, potem pa jih postavili v čakalno vrsto. Nekaj podobnega se je prav gotovo dogajalo tudi pri drugih založbah. Ker je Javna agencija za knjigo RS z objavo programskega razpisa za subvencioniranje knjig zamujala več mesecev, so morale na izid čakati ravno najboljše knjige iz našega prevodnega in domačega leposlovja.
Junij in najbrž tudi julij bosta torej knjižno izjemno bogata meseca, in čeprav smo prepričani, da so vse knjige, s katerimi vas bomo »zasuli«, dobre, bi na nova romana slovenskih avtorjev vseeno radi še posebej opozorili. Modrijanova produkcija izvirnega leposlovja je namreč zelo skromna, a zato tem bolj skrbno izbrana.

Ali ste vedeli, da je prvo besedilo Philipa Rotha, ki ga je bilo mogoče brati v slovenščini, romanček Dojka (The Breast, 1972)? Leta 1979 je v prevodu Filipa Robarja Dorina v nadaljevanjih izhajal v legendarnem slovenskem tedniku Teleks. Uvodoma, v 40. številki Teleksa, je bilo zapisano: »Philip Roth je ameriški pisatelj mlajšega rodu, po poreklu Jud.« To je bil čas, ko se je Roth šele uveljavljal kot pisatelj »škandaloznih poigravanj s tabuističnimi temami«. Ta ocena v zvezi z Dojko še kako drži, kajti če poznamo Rotha predvsem po zadnjih romanih (Slehernik, Ogorčenje, Ponižanje), je Dojka precej nenavadno radikalen roman: profesor literature David Alan Kepesh se v njem spremeni v – dojko.

Založba Modrijan bo v letu 2013 izdala okoli 50 novih knjižnih naslovov. Prednost ima priročniška in stvarna literatura, skratka knjige, ki jih zainteresirani bralci prav tako kot v knjižnici radi poiščejo tudi v knjigarni. V nadaljevanju kratko predstavljamo večino knjig izmed približno 50 (k nekaterim prevodom prilagamo naslovno stran izvirnikov), ki bodo predvidoma izšle do konca leta. O nekaterih smo že pisali.

Pomembno je pisati dobro in prav
Prva knjiga z letnico 2013, ki je že izšla, je ponatis priročnika Pravipis Aleksandre Kocmut, lani naše prodajno najuspešnejše knjige. Uspešnost te knjižice nedvomno vliva optimizem: vendarle JE pomembno, kako pišemo. Kako pisati na univerzi pa je naslov priročnika, namenjenega predvsem študentom, ki sta ga napisali Phyllis Creme in Mary R. Lea. Knjižica bo pomagala premagati »blokado«, ki utegne zagreniti življenje študentu, ko se loti pisanja seminarske naloge, diplomskega dela ali kakega drugega pisnega izdelka, nedvomno pa bo koristila tudi vsem drugim, ki se zavedajo, kako pomembno je pisati dobro in prav.

Jugoslovanskega filmskega in gledališkega igralca Žarka Lauševića se verjetno najbolj spominjate kot Šiljo iz kultne jugoslovanske nadaljevanke Sivi dom, ki jo je beograjska televizija posnela v letih 1984–85, ali kot protagonista filma Oficir z vrtnico (1987) – za vlogo je bil nagrajen s puljsko Zlato areno. Laušević, po rodu Črnogorec, je bil eden najbolj perspektivnih in nadarjenih mladih igralcev skupne države v drugi polovici osemdesetih in pozneje v novonastali federaciji. Toda leta 1993 se je njegovo življenje za vselej spremenilo. V Podgorici je bil vpleten v pretep, v katerem je v samoobrambi ubil dva fanta in enega huje ranil. O dogodku so poročali tudi pri nas.

Nobenega dvoma ni, da so se najhujše vojne grozote zgodile med holokavstom. Ta sramotna epizoda človeške zgodovine je imela strašne posledice na celotno civilizacijo. Šele pred nekaj leti, leta 2005, je generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 60/7 kot vsakoletni spomin na žrtve holokavsta proglasila 27. januar. Tega dne leta 1945 je namreč Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Ob razglasitvi svetovnega dne spomina na žrtve holokavsta je takratni generalni sekretar Kofi Annan zbrane nagovoril z mislimi: »Nedopustno je sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere.

Italijanskega filozofa Umberta Galimbertija, ki bo 7. februarja 2013 gostoval v Cankarjevem domu v Ljubljani, so do pred nekaj leti pri nas poznali le redki poznavalci. Eden od razlogov je bržkone dejstvo, da ne prihaja iz angleškega okolja. Angleščina, ki postaja tudi za nas vse bolj lingua franca, izrinja na rob številna imenitna dela znanstvenikov, ki pišejo v drugih jezikih. Če ta niso prevedena vsaj v angleščino, ostajajo za številne bralce tako rekoč neznanka.
Zato si toliko večjo pozornost zasluži znanstvena in poljudnoznanstvena literatura ter publicistika, ki je v slovenščino prevedena iz nemščine, francoščine, italijanščine, ruščine, španščine ... Prevodov stvarne književnosti iz teh jezikov namreč na našem trgu ni prav veliko, v primerjavi s prevodi iz angleščine pa je razmerje morda celo slabše kot pri leposlovju.

7. januarja 1943, pred 70 leti, je v New Yorku, star 86 let, umrl znanstvenik Nikola Tesla. To je priložnost, da napovemo skorajšnji izid romana Tesla, portret med maskami, ki ga je napisal v ZDA živeči srbski pisatelj Vladimir Pištalo. Gre nedvomno za eno najboljših del o Tesli, kar jih je bilo napisanih doslej, za roman pa si je avtor leta 2008 prislužil tudi najprestižnejše srbsko literarno priznanje – Ninovo nagrado.

Ko je Salman Rushdie na valentinovo leta 1989 izvedel, da je iranski verski voditelj ajatolah Homeini zanj izrekel fatvo s smrtno obsodbo zaradi žalitve preroka Mohameda in vseh njegovih vernikov, ki jih je zapisal v svojem četrtem romanu Satanski stihi (1988), si prav gotovo ni mogel predstavljati, kakšne posledico bo fatva imela zanj in za vse, ki so tako ali drugače povezani z njegovo knjigo. Če je bil prej ugledni britanski pisatelj indijskih korenin, ki je zaslovel zlasti z romanom Otroci polnoči (1981), za katerega je dobil Bookerjevo nagrado, je nenadoma postal razvpit pisatelj ali, kot je zapisal njegov prijatelj Martin Amis: »Izgubil se je na naslovnicah.«
Morda je najbolj osupljivo dejstvo »Rushdiejeve afere«, da javnost in še bolj politika v zahodnih demokracijah sploh ni enoglasno obsodila takšnega napada na svobodo govora in mišljenja, še zlasti je bila razdeljena v Veliki Britaniji, čeprav je ta avtorju kljub temu takoj zagotovila zaščito posebnih služb, pod katero je nato ostal več kot desetletje.

Datumi pogosto niso kaj več kot suhoparni podatki, a ker nenehno brenčijo okoli nas, se nanje včasih nalepi tudi kakšno naključje. Tako se je zgodilo ta mesec: srečali se bosta dve obletnici smrti dveh umetnikov, ki sta bila – in sta vsaj v omejenem smislu še vedno – velikana svojega področja, baleta. To srečanje nikakor ne bo nekaj novega, saj sta se že v življenju srečevala, družila in soustvarjala.
Prvi je Maurice Béjart (1927–2007), francoski baletni plesalec in koreograf, avtor številnih novosti v modernem baletu in tudi ustanovitelj znamenitega Béjart Balleta iz Lozane; tega smo nazadnje videli pri nas v okviru letošnjega, 60. poletnega Ljubljanskega festivala (z uprizoritvijo klasičnega dela Stravinskega). Maurice Béjart je s svojimi inovacijami udomačil baletno umetnost za 20. stoletje in jo učinkovito približal množičnemu modernemu občinstvu; 22. novembra bo minilo pet let od njegove smrti.