Srečavanja

Sredi marca je pri Modrijanu izšla knjiga Razkroj oblasti zgodovinarja in publicista dr. Stefana Luse. Prvič je bila javno predstavljena 24. aprila 2012 v Modrijanovi knjigarni (na sliki), na predstavitvi, ki jo je vodil Dnevnikov novinar Ervin Hladnik - Milharčič, pa je sodeloval tudi nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan.
Dr. Stefano Lusa, ki je knjigo o zadnjem desetletju slovenske komunistične partije napisal v italijanščini, je novinar Primorskih novic. Druga javna predstavitev knjige bo zato v Kopru, in to na sedežu Primorskih novic.
Pridite torej v sredo, 9. maja 2012, ob 19. uri na Ulico OF 12 v Kopru.

Zadnje obdobje vladavine komunistov v Jugoslaviji so zaznamovali obupani poskusi ohraniti državo, kakršna je bila pod Titom (»po Titu Tito«), čedalje težje gospodarske razmere in naposled odkrit politični spopad med zagovorniki večje samostojnosti republik in privrženci centralizacije države, ki so našli najmočnejšo zaslombo v vrhu JLA. Slovenija, ki je v primerjavi z drugimi komunističnimi režimi že prej odpirala vrata na Zahod in je imela izkušnjo z liberalizacijo v obdobju vlade Staneta Kavčiča, je tako balansirala med vedno glasnejšimi zahtevami po demokratizaciji družbe in večji nacionalni suverenosti ter vedno hujšim pritiskom centralistov in vojske, ki se je končal z vojno in razpadom države.
Dr. Stefano Lusa, zgodovinar, novinar in publicist, je o tem obdobju napisal knjigo Razkroj oblasti. Slovenski komunisti in demokratizacija države.

Knjiga Josip Vidmar: Moj obraz je nastala iz zapisov iz bogate književne zapuščine Josipa Vidmarja. Vidmarjeva hči Živa jih je izbrala in razvrstila tako, da je nastala svojevrstna avtobiografija – obraz Josipa Vidmarja, kakršnega se spominjajo tisti, ki so ga poznali, in kakor ga pomni tudi Živa Vidmar. Knjiga, ki je izšla lani, tik pred sedemdesetletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, je zgodba o resničnem življenju resnične osebe. Josip Vidmar je imel dolgo, raznoliko in bogato življenje, ki se je začelo v potresnem letu 1895 v avstro-ogrski monarhiji, končalo pa skoraj sto let kasneje v samostojni Sloveniji. Prav ta boj za samostojno Slovenijo in z njim zavzemanje za avtonomni kulturni prostor je osrednja tema njegovega življenja.
V sredo, 11. aprila, mineva natančno 20 let od smrti Josipa Vidmarja. Naj bo to priložnost za srečanje ob knjigi in za pogovor o njem in njegovih skrivnostih.

Težko bi se ne strinjali, da je danes kuharskih knjig že toliko, da bržkone večina izmed njih bolj kot pomoč pri kuhi služi za pašo očem. Le kdo ima dandanes čas pripraviti in pokusiti vse te čudovite jedi v italijanskih in francoskih, domačih in mednarodnih, preprostih in prazničnih, mesnih in vegetarijanskih kuharicah! In kaj nas je prijelo pri Modrijanu, da smo izdali ŠE ENO KUHARICO?!
Odgovor ne bi bil preprost, če ne bi šlo za »prvo slovensko vegetarijansko kuharico«. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta študentki Miriam Drev in Sonja Tomažič, naveličani vedno enakih, dolgočasnih, večinoma iz kuhanega korenja, graha in cvetače sestavljenih »zelenjavnih krožnikov« v slovenskih obedovalnicah, zavihali rokave in se pogumno lotili priprave prve slovenske vegetarijanske kuharice.

Založba Modrijan je prva slovenska založba, pri kateri je izšel prevod dela ameriškega romanopisca in mojstra kratkih zgodb T. C. Boyla, in tudi prva, ki je izdala biografijo enega izmed največjih arhitektov 20. stoletja – Franka Lloyda Wrighta, graditelja Guggenheimovega muzeja in številnih drugih arhitekturnih mojstrovin. In za to je bila potrebna le ena knjiga – roman Ženske.

Ženske in T. C. Boyle, ljubezen in literatura, Frank Lloyd Wright in megalomanija v arhitekturi ... To so odlična izhodišča za pogovor na prvi spomladanski dan, 21. marca 2012, ob 18.00 v Modrijanovi knjigarni. Na Modrijanovo modro zofo smo povabili dr. Leonoro Flis, literarno znanstvenico, kritičarko, prevajalko, publicistko ter avtorico spremnega besedila k romanu, in Jurija Sadarja, arhitekta, partnerja v arhitekturnem biroju Sadar + Vuga in – bralca. Pogovor bo vodila Breda Biščak.

Britanska pisateljica Virginia Woolf je umrla 28. marca 1941. Torej je letos od smrti ene najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma minilo 70 let. Pisateljica poleg Jamesa Joycea velja za začetnico literarnega postopka toka zavesti pa tudi za klasično predstavnico feminističnega pisanja. Njeni najbolj znani romani so Jakobova soba (1922), Gospa Dalloway (1925), K svetilniku (1927), Orlando (1928), Valovi (1931), Leta (1937) in Med dejanji (postumno 1941). Naslovni junakinji romana Gospa Dalloway je pred nekaj leti svojevrsten literarni spomenik postavil Michael Cunningham z romanom Ure (The Hours, 1998), po katerem je bil leta 2002 posnet film z Nicole Kidman v vlogi Virginie.

Ali je pri Patti Smith možno začeti zgodbo kako drugače kot s prvim verzom skladbe Gloria s prvenca Horses? Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni. Vse od novembra leta 1975 smo mislili, da ni. Da ni tako, nam je dokazala prav poetesa punka sama, ko je pred slabima dvema letoma izdala nevsakdanjo avtobiografijo za dva Pač mulca ter jo takoj obtežila z nacionalno nagrado za književnost. Vendar ta »teža« ni nič v primerjavi z bremenom, ki si ga je Patti zaobljubila zanju, za tista mulca, ki sta vsrkavala blišč in bedo New Yorka od konca šestdesetih naprej ter v tem miljeju našla svojo in medsebojno ljubezen, in skozi njo, svojo umetnost. Pač mulca je srčna pripoved o tem čarobnem podzemlju, ki je bival sočasno s prebujanjem punkovske etike, in v katerem sta vzporedno z mestom živela samo Patti Smith in Robert Mapplethorpe.

V četrtek, 24. novembra 2011, so bile podeljene državne nagrade za dosežke na področju znanstveno-raziskovalnega dela in razvojne dejavnosti, ki se po slovenskem učenjaku Žigi Zoisu imenujejo Zoisove nagrade in priznanja. Čas podelitve ni naključen – Žiga Zois se je rodil 23. novembra, od njegovega rojstva pa je v sredo minilo 264 let.
Nagrajencev je letos 11: podelili so dve Zoisovi nagradi za življenjsko delo (spomnimo: lani je Zoisovo nagrado za življenjsko delo dobil klasični filolog, akademik dr. Kajetan Gantar), dve Zoisovi nagradi za vrhunske dosežke na področju znanstveno raziskovalne in razvojne dejavnosti, pet Zoisovih priznanj za pomembne dosežke na področju znanstveno raziskovalne in razvojne dejavnosti, eno priznanje Ambasador znanosti RS in eno Puhovo priznanje za izume, razvojne dosežke in uporabo znanstvenih izsledkov pri uvajanju novosti v gospodarsko prakso.

Popularni hrvaški pisatelj Veljko Barbieri se z enako vnemo kot pisateljevanju predaja tudi gastronomiji in raziskovanju evropskega kulinaričnega izročila. Kar dolgo je trajalo, preden smo tudi v slovenščini dobili kakšno njegovo delo – roman Epitaf cesarskega sladokusca je izšel spomladi pri naši založbi. V njem si je Barbieri gastronomijo izposodil kot metaforo za nepravičen boj med svobode željnim posameznikom in represivnim sistemom.
Netočnost doživljanja književnosti in gastronomije kot dveh skrajnosti, literarno navdihnjene kuharice, prva gastronomska izkustva in druge leposlovne in kulinarične sladkosti bodo tema našega zadnjega druženja med Knjigokupom v Modrijanovi knjigarni.

Zoran Benčič, ki smo ga še do nedavnega poznali le kot glasbenika, vokalista in pisca besedil skupine Res Nullius (na sliki; Benčič je tretji z leve), je spomladi s prvencem Psi brezčasja zaplul tudi v literarne vode. Prav neverjetno naključje – skoraj v istem času kot roman pri založbi Modrijan je izšel tudi cede njegove skupine – Prekletih bazar (poslušajte nekaj skladb).

Od kod navdušenje nad Chandlerjem ter filmi noir in njihovim misterioznim vzdušjem? Ali je sovpadanje Psov brezčasja in recesije zgolj golo naključje? (Začetki »hardboiled« in »noir« kriminalk se namreč vežejo na čas velike recesije z začetka 20. stoletja.) Kje se torej stikata fikcija in realnost? Zakaj je povezave med Benčičevim glasbenim in literarnim ustvarjanjem le toliko, kolikor je besede narekovala ista glava?