Najbrž edini znani filmski posnetek Isadore Duncan, Američanke, ki je začrtala pot moderni plesni umetnosti 20. stoletja, je le nekaj sekund dolg prizorček sivih, trepetajočih, nejasnih senc: nekje v naravi izza dreves pripleše drobna postava, ovita v ohlapno oblačilo; le nekaj lahnih korakov, obrat, dvig rok, ki se gole izvijejo iz tkanine, še skokec ali dva in – konec. Občutek vzburjenja in takoj nato razočaranje ... To je torej vse, o Isadori, plesni vizionarki in kontroverzni osebnosti, ki se je rodila pred 135 leti, natančneje, 27. maja 1877 v San Franciscu, se lahko poučimo le še iz vrste pisnih virov, najpristneje pa iz njene avtobiografije Moje življenje.
Isadora je že od malih nog sanjala o drugačnem plesu. Takoj je zavrgla baletne copatke in plesala bosa, odeta le v preprosto tuniko. Tehniko klasičnega baleta je imela za zastarelo in nasprotno naravnemu človekovemu gibanju. Ne meneč se za »pravila« se je poglabljala v svet zaznav, stanj in odnosov. Skozi improvizacijsko raziskovanje je razvila svoj strastni, inovativni slog svobodnega giba. Vzor zanj je sprva videla v plesu antične Grčije, ujetem v skulpture, reliefe in podobe na vazah. Statične podobe je samosvoje prevajala v živ gib in jih inventivno nadgradila. Kasneje se je obrnila k novim spodbudam: »Iskati v naravi najčudovitejše oblike in najti gibanje, ki izraža dušo teh oblik – to je plesalčeva umetnost ... Navdih črpam iz dreves, valov, oblakov, iz skladja, ki se tke med strastjo in nevihto.«

Zelo očarljivo, zelo osamljeno. Toda le kaj sam počnem v tej stereoskopski sanjski deželi? Kako sem sploh prišel sem? Dvoje sani se je nekako izmuznilo proč in za seboj pustilo le vohuna brez potnega lista, ki v snežkah in podloženem plašču stoji na modro-beli cesti v Novi Angliji. Vibracij v ušesih mi ne povzročajo več vse bolj oddaljeni zvončki, temveč le prepevanje moje stare krvi. Vse je negibno, uročeno, prevzeto od meseca, zvratnega ogledala domišljije. Toda sneg je resničen, in ko se sklonim, da si z njim napolnim pest, se mi šestdeset let med prsti sesiplje v svetlikajoč se srež-prah.

»Po mojem doživetju, ki do neke mere sloni na intenzivnem ›druženju‹ s prevajanim besedilom in avtorjem, do neke mere pa seveda tudi na lastnem subjektivnem svetu, Nabokov zre na svojo razkošno preteklost, na svoje otroško kraljestvo skozi plast ledu, pri čemer so čustva zgolj nakazana oziroma evocirana skozi moč jezika oziroma pesniško podobje. Morda so prav zato nekatere pasaže tako pretresljive in lepe,« je prevajalka Breda Biščak pospremila zgoraj citirani odlomek v svoji spremni besedi h knjigi Govori, spomin znamenitega rusko-ameriškega pisatelja Vladimirja Nabokova.

Sreda, 10. april 1912. Opoldne se iz angleškega pristanišča Southampton na svojo prvo plovbo odpravi RMS Titanic, takrat največja, najlepša in najrazkošnejša križarka na svetu, ponos britanske ladijske družbe White Star. Potovanje naj bi se za več kot 2200 potnikov in članov posadke končalo 15. aprila v New Yorku.
V nedeljo, 14. aprila, ob 23.40 Titanik trči v ledeno goro in se manj kot tri ure pozneje, 15. aprila ob 2.20, potopi. Življenje izgubi več kot 1500 ljudi, med njimi osem glasbenikov: Wallace Henry Hartley iz Dewsburyja, kapelnik; W. Theodore Brailey iz Londona, klavir; John Law Hume iz Dumfriesa, violina; George Krins iz Lièga, Belgija, viola; John Fred Clarke iz Liverpoola, bas; Roger Bricoux iz Lilla, Francija, Percy C. Taylor iz Londona in John Wesley Woodward iz Headingtona, čela. Umrli so, medtem ko so igrali »K tebi želim, moj Bog« (Nearer, My God, to Thee).

Ali bi pred tremi, štirimi leti znali odgovoriti na vprašanje, kdo je bila Ayn Rand? Takrat v slovenščini ni bilo na voljo niti enega samega njenega dela, z njenimi obsežnimi deli so se v izvirniku trudili le posamezni posebej zainteresirani bralci. Prvo knjigo Randove smo dobili šele v devetem letu novega tisočletja, to je bil Izvir (The Fountainhead, 1943), samo leto pozneje pa smo pri Modrijanu kot prvega v zbirki Nostalgija objavili roman Mi, živi. A to ne gre pripisovati drugemu kot naključju, čeprav je izid padel na plodna tla in bil dobro sprejet tako pri bralcih kakor kritikih; Dnevnikova recenzentska Mojca Pišek je denimo zapisala (Dnevnik, 18. 11. 2011), da je »roman aktualen tudi zato, ker bi bil lahko napisan včeraj. Lahko bi recimo prišel s tipkovnice kakega mladoekonomista, resetatorja ali mlečnozobega tehnokrata, ki so leta 2011 prepričani, da je boj proti ostalinam socializma edina zveličavna ideja, za katero je vredno svetiti v zgodovino.«

Pri Modrijanu smo konec leta 2011 izdali obsežno monografijo o Afriki, naslovljeno preprosto Zgodovina Afrike, ki jo je napisal britanski profesor afriških študij J. D. Fage. Knjiga, ki je njegovo najpomembnejše delo, je tudi temeljni priročnik za preučevanje Afrike in njene zgodovine, zato je njen izid v slovenščini tako rekoč srečen dogodek za vse, ki se s to celino ukvarjajo bodisi poklicno ali ljubiteljsko.
Z Afriko pa je bil tesno povezan tudi Ryszard Kapuściński (1932–2007), poljski pisatelj, ki bi v nedeljo, 4. marca, dopolnil 80 let. Črna celina je v njegovem poklicnem življenju pa tudi intimno v srcu zavzemala pomemben prostor. Poklonil se ji je v več delih, zlasti pa v Ebenovini in v Potovanjih s Herodotom, ki so njegova najbolj osebnoizpovedno zasnovana knjiga. »Pripovedovalec – reporter v zrelih letih – presoja svojo življenjsko pot in poslanstvo skozi Herodotovo perspektivo.