Septembra lani je bilo na nekaterih slovenskih osnovnih šolah hudo vroče, ohladilo pa se ni še globoko v jesen in zimo. Kar na lepem je postala središče sveta – literatura. In to ne katerakoli. Počitnice so bile namreč dovolj dolge, da so učitelji, starši pa tudi nekateri učenci vsaj potipali (če ne tudi prebrali) literarna dela, ki jih je za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje v šolskem letu 2011/12 julija izbrala strokovna komisija s predsednikom dr. Igorjem Saksido. Vznemirjenje (če ne kar hudo kri) je povzročil izbor za osmo- in devetošolce: kratki roman Andreja Predina Na zeleno vejo (izdali smo ga pri Modrijanu leta 2007) in zbirka kratkih zgodb Andreja Makuca Oči. Nasprotniki knjig, večidel anonimni forumaši, so v knjigah našli vse drugo, le tistega ne, kar si je komisija prizadevala vzbuditi v mladih bralcih.

Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto v temle času izda Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig in v njem objavi pregled celotne knjižne produkcije za otroke in mladino v predhodnem letu.
Pravkar izdani priročnik z naslovom Geneze – poti v bistroumne nesmisle prinaša pregled 1003 knjig, ki so na Slovenskem izšle leta 2010. Enajstčlanski strokovni odbor, ki ga sestavljajo dr. Tina Bilban, mag. Tilka Jamnik, Gaja Kos, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Ida Mlakar, Manca Perko, Kristina Picco, Petra Potočnik, Zarika Snoj Verbovšek, Katja Stergar in Vojko Zadravec, je knjige razdelil v več skupin ter jih ocenil z ocenami odlično (zlata hruška), zelo dobro, dobro, pomanjkljivo in pogrešljivo. Tako kot pri knjižni produkciji leta 2009 se je tudi pri lanski (žal) izkazalo, da je delež zelo dobrih (82) in odličnih (67) knjig skromen: strokovni odbor je tako ocenil samo 149 knjig.

Otroci ... Le kdo bi jih razumel? V kopeli se igrajo s plavajočimi račkami, v postelji se stisnejo k mehkemu plišastemu medvedku, neznansko si želijo kužka ali mucka (če ga še nimajo), a najbolj so zaljubljeni v – dinozavre.
Ankilozaver, apatozaver, brahiozaver, diplodok, stegozaver, igvanodon, protoceratops, psitakozaver, triceraptos, tiranozaver, ultrazaver, velociraptor ... Vsa ta strašna imena, ki se lomijo v ustih marsikaterega odraslega, so za male dinozavromane mala malica. Saj ni čudno, ko pa preberejo in natančno preštudirajo vse slikanice o dinozavrih, kar jih najdejo doma in pri prijateljih, v knjižnicah in v knjigarnah. Dinozavrov se nikoli ne naveličajo. O dinozavrih vse vedo.

Ne, vsega pa ne vedo. Še so dinozavrske skrivnosti, ki jih še tako načitani dinozavromani ne poznajo. Naj izdamo le eno ... da dinozavri strašno radi plešejo.
V soboto zvečer bo dinorendaj je prisrčna in zabavna dinoslikanica, ki bo spravila na noge še take zaspance.

Ostre polemike zaradi izbora besedil za tekmovanje v znanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje v 8. in 9. razredu se kar nočejo poleči. Zahteva po njihovem umiku s seznama obveznega branja za tekmovalce je razburila tudi udeležence pravkar končanega XVI. srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede 2011, na katerem je bila podeljena nagrada Večernica (obe, po mnenju nasprotnikov neprimerni knjigi, sta bili nominirani za to nagrado), in 29 jih je podpisalo izjavo, ki so jo javno prebrali v petek, 23. septembra.

IZJAVA V ZVEZI Z ZAHTEVAMI PO UMIKU KNJIG »OČI« IN »NA ZELENO VEJO« S TEKMOVANJA ZA CANKARJEVO PRIZNANJE (Oko besede, Murska Sobota, 23. 9. 2011)

»Čeprav je knjiga pisana v dostopnem in navidez sproščenem jeziku, je njen poudarek na identiteti Maribora, ki je do te mere svojevrstna, da jo lahko prepozna zgolj Mariborčan. S tem imam v mislih predvsem podrobnosti, ki namenoma ogovarjajo moje sovrstnike in someščane, medtem ko je osnova knjige na videz univerzalna in zlagano povprečna. V tovrsten način pisanja sem se spustil zavestno, naivnost v slogu sem zlorabil v izogib patetiki, ki običajno navdihuje lokalno navdahnjene spise.