O tem, da so Metamorfoze najpomembnejša pesnitev rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona, ni nobenega dvoma, kljub temu pa je slovenščina eden tistih jezikov, v katerem jih še vedno ni mogoče brati v celoti. Užitek branja prečudovitih Ovidijevih verzov je tako še vedno privilegij tistih redkih klasičnih izobražencev, ki znajo latinsko, in še redkejših, ki se zmorejo vživeti v ritem antičnega verza.
Ovidijeve Metamorfoze sestavlja 15 knjig, lahko bi jim rekli tudi spevi. V nekaterih izdajah so objavljene vse, skupno skoraj dvanajst tisoč heksametrov. To je izjemen zalogaj za prevajalce, še posebej v tiste jezike, ki pri prevajanju zvesto sledijo izvirni metriki.

»Pravijo, da mora vsak ›pravi‹ Slovenec vsaj enkrat stati na vrhu Triglava. Tudi ta knjiga je neke vrste ›Triglav‹, kajti kot s Triglava vidimo ogromen del naše države in tudi zamejstva, tudi ta knjiga ponuja širok razgled in vpogled v našo domovino in tudi onstran njenih meja,« knjigo Slovenija in njene pokrajine, ki jo je napisal in uredil ter slikovno opremil geograf dr. Jurij Senegačnik, zapisala njena prva bralka Aleksandra Kocmut. »Ko te otrok vpraša, zakaj lahko v skali najdemo okamnele ›polžje hišice‹, lahko skupaj pogledata v to knjigo. Ali ko ga zanima, kako globoko je naše morje. Ali spada Uršlja gora že k Pohorju ali ne, ali imamo tudi v Sloveniji kakšen (ugasel) vulkan ali markantne klife, kot jih poznamo iz irskih filmov, kakšna prst je v Prekmurju in kakšna na Primorskem, zakaj Kras nima vode, kaj so požiralniki, zakaj je Divje jezero divje ...«
Monografija Slovenija in njene pokrajine je po dolgem času spet ena tistih knjig o Sloveniji, ki opisuje našo državo takšno, kot v resnici je, in ne takšne, kakršno si želimo.

Ali si učbeniki in druga učna gradiva, s katerimi založniki oskrbujemo slovenske šole, učence in učitelje, res zaslužijo toliko gneva, kolikor ga zadnjih nekaj let zlivajo nadnje zlasti mnogi starši in neredko celo aktualna šolska politika?
Nasprotno sta dokazali Osnovna šola Alojzija Šuštarja in Škofijska klasična gimnazija iz Ljubljane. Na pobudo prve smo letos pri Modrijanu izdali učbenika britanske latinistke Barbare Bell Minimus in Minimus secundus, ki sta na šoli že zaživela pri pouku klasične kulture. Učbenika za začetno učenje latinščine pa sta doživela še posebno prisrčen sprejem – predstavitev, ki so jo pod mentorstvom profesorice klasične kulture Helene Morisset kot »mali latinski večer« – Minimus vesper Latinus – pripravili učenci in dijaki obeh šol.

Oktober je mednarodni mesec šolskih knjižnic, zato čas za izid knjige o šolskih knjižnicah ne bi mogel biti primernejši. Magistrica Savina Zwitter se je posvetila glavni posebnosti šolskih knjižnic, to je pedagoškemu delu, ki je eden od temeljev njihovega delovanja. Svoje dolgoletne izkušnje v gimnazijski knjižnici je združila s teoretičnim pregledom in koristne napotke zbrala v priročniku Pedagoško delo v šolski knjižnici. S tem se založba Modrijan pridružuje prizadevanjem za kakovostne šolske knjižnice in za uspešno pedagoško delo knjižničark in knjižničarjev.

Ilustratorka, pisateljica, scenaristka, režiserka, scenografka in kostumografka Eka Vogelnik je v svoji novi knjigi zbrala tri pravljice in zanje napisala dramska besedila: Kdo je napravil Vidku srajčico, O deklici, ki je prehitro rasla in O miški, ki si je trebušček raztrgala.
Knjiga Odrske pripovedke je koristen priročnik za mentorje dramskih krožkov na osnovnih šolah, ki bodo v njej našli veliko koristnih napotkov za delo z mladimi igralci. Razveselile se je bodo tudi vzgojiteljice v vrtcih, saj bodo v njej našle zamisli za gibalne, pevske in govorne ustvarjalne dejavnosti v vrtcu. V veselje pa bo tudi staršem, ki lahko skupaj z otroki ustvarijo papirnato gledališče in zaigrajo eno od igric.