No, pa so tu! Vrata treščijo ob polico, ki teče vzdolž spodnjega roba table, da se vzdigne oblak kredastega prahu. Vstop v razred je velika reč. Kaj res ne bi mogli samo preprosto vstopiti v učilnico, voščiti dobro jutro in sesti? O ne: treba se je prerivati in suvati. Nekdo reče, v šaljivo grozečem tonu, Ej, in drugi mu odvrne, Ej. Zmerjajo drug drugega, ne zmenijo se za zadnje zvonjenje, usesti se jim ne mudi. Tole je pa kul, stari. Lej, novega učitelja imamo, in novi učitelji nimajo pojma o ničemer. Ja, in? Zvonec? Učitelj? Nov tipček. Kdo pa je? Koga briga? Pogovarjajo se s prijatelji čez učilnico, napol poležujejo v klopeh, ki so premajhne zanje, stegujejo noge izpod njih in se krohočejo, če se kdo spotakne obnje. Bolščijo skoz okno, čez mojo glavo v ameriško zastavo ali slike, ki jih je na steno prilepila zdaj že upokojena gospa Mudd, v slike Emersona, Thoreauja, Whitmana, Emily Dickinson in – kako je pa ta prišel tja? – Ernesta Hemingwaya. To je naslovnica revije Life in vsepovsod je je dosti. Z žepnimi nožički rezljajo svoje začetnice po klopeh, ljubezenske izjave s srčeci in puščicami, zraven davnih rezbarij svojih očetov in bratov. Nekatere starejše klopi so tako globoko izrezbarjene, da lahko skozi luknje, kjer so bila nekoč srca in puščice, vidiš svoja kolena. Parčki sedijo skupaj, se držijo za roke, si šepečejo in se zazirajo drug drugemu v oči, medtem ko trije fantje zadaj pri omarah prepevajo doo-wop, bas, bariton in visoki toni, ej stari, tleskajo s prsti in pripovedujejo svetu, da so samo zaljubljeni najstniki.

Pravkar ste prebrali odstavek iz odličnega avtobiografskega romana Učitelj ameriškega pisatelja Franka McCourta (1930–2009). Opisani dogodek je iz davnega leta 1958, ko je Frank prvič stopil za kateder (pa se zdi kar domač, mar ne?). Prevod je izšel pred dvema letoma pri naši založbi, malo pred avtorjevo smrtjo. In današnji dan, 5. oktober, se zdi pravšnji, da s tem simpatičnim odlomkom opozorimo na poklic učitelja, učiteljice. Da spomnimo, da postaja učiteljski poklic v tem ponorelem času vse večji izziv, vse večja odgovornost, in da se morajo tudi učitelji vseskozi učiti, saj sleherna generacija postavi prednje nove zahteve. McCourt je o svojem prvem dnevu zapisal: Mislili so, da jih učim. Tudi jaz sem mislil, da jih učim. Pa sem se sam učil.

Leta 1994 je Unesco razglasil 5. oktober za svetovni dan učiteljev . Tako je ponudil priložnost, da se vsaj en dan v šolskem letu resnično zavemo poslanstva ter dosežkov učiteljev na področju vzgoje in izobraževanja. Tema letošnjega dneva učiteljev je: Učitelji za enakopravnost spolov.
Pri nas ta dan običajno mine brez posebnosti, večina učiteljic in učiteljev ga preživi na svojem delovnem mestu, v razredu. A v mnogih državah je dan učitelja velik praznik. Ponekod ga praznujejo ob drugih dnevih, v Indiji 5. septembra, na Kitajskem 10. septembra, v ZDA prvi torek v maju, in ta dan je marsikje poseben tudi za učence in učenke, ki svojim učiteljem izkažejo hvaležnost za ves trud in spoštovanje. V nekaterih državah je celo običaj, da učenci svoje učitelj(ic)e obdarujejo s cvetjem in drobnimi pozornostmi, kot so posebej izdelane voščilnice, v sodobnem času pa voščijo tudi s kratkim sporočilom (SMS) ali elektronsko voščilnico z napisom, kot je denimo: Hvala, da si [ste] tako čudovit[a] učitelj[ica]!

Učiteljicam in učiteljem želimo prijetno praznovanje, učencem, dijakom in študentom pa le kratko sporočilo: spoštujte svoje učitelj(ic)e, vaša prihodnost je (tudi) v njihovih rokah.