Srčna želja detektiva Francisa, da bi se namesto razreševanju krvavih ugank to pozno pomlad predajal samo še užitkom poležavanja na soncu in mačjega ljubimkanja, splava po vodi, ko revir pretrese nova serija umorov. Tokrat žrtve niso samo mehkošapci, pač pa tudi njihovi zapriseženi nasprotniki, bevskači. Smrtne ugrizne rane, ki bi jih po obliki in velikosti sodeč lahko povzročili tako eni kakor drugi, zasejejo dvome – kateri vrsti pripada morilec? Se skriva v bližnjem zavetišču, ki se zadnji mesec pred poletjem sumljivo hitro polni?

Philip Roth v Ponižanju (The Humbling, 2009) prikaže usodo šestdesetletnika Simona Axlerja, enega najboljših gledaliških igralcev svoje generacije, ki mu po stotinah sijajno uprizorjenih vlog usahne igralska moč. Odtujen sebi in svojim bližnjim doživi živčni zlom, zatem pa ga z roba samouničenja, kot se zdi, na varno potegne erotična zveza z (dotlej lezbično) hčerko njegovih prijateljev iz mladih dni.
Roman se uvršča v kontekst ključnih besedil sodobnosti, saj Roth v njem s slogovno natančnostjo pred bralcem zavrti zgodbo o ljubezni in strasti, uspehu in prestižu, podčrtano z ironičnimi spoznanji o njihovi minljivosti.

V romanu nam avtor podaja dve zgodbi o pretresljivosti smrti, ki sta pomembno posegli v njegovo življenje. Čeprav sta zgodbi na videz nepovezani, ju med drugim tesno poveže pisateljeva pričevalska, sčasoma pa tudi doživljajska vpletenost. Zanj postaja tuje življenje ogledalo, v katerem se odslikava njegovo lastno bivanje in povratno vpliva na oživljanje njegovega intimnega razmerja ter na njegov odnos do drugih.

V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

Neke zimske noči leta 1964 dobi Norah Henry popadke. Mož dr. David Henry, ortoped, jo odpelje v porodnišnico, vendar ji mora naposled sam pomagati pri porodu, kajti porodničar je v snežnem metežu zdrsnil s ceste. Norah rodi krepkega dečka, Paula, zatem pa nepričakovano še njegovo dvojčico, Phoebe. Toda deklica ima Downov sindrom, kar njen oče David pri priči opazi in sestri Caroline, ki pomaga pri porodu, naroči, naj deklico odpelje proč, ženi pa v želji, da bi ji prihranil bolečino, izreče laž. Ta bo usodno oblikovala življenja glavnih junakov in med njimi ustvarila neprediren zid molka in skrivnosti.

Težko si je predstavljati bolj nenavaden, srhljiv in neoprijemljiv državni aparat od Palače sanj ali Tabir seraja, ki nam ga kot skoraj groteskno nabuhel simbol totalitarizma na straneh tega romana izriše Ismail Kadare. Ustanova, v kateri se zbirajo, prebirajo, interpretirajo in hranijo sanje prebivalcev celotnega Otomanskega cesarstva, da bi z njihovo pomočjo razbrali prihodnost in pravočasno ukrepali, pa kljub svojim neskončnim pisarnam, nepregledni množici zaposlenih in navideznemu objektivizmu ni nič drugega kot še eno od orodij vodilnih državnih tokov, ki njeno funkcijo o pravi priložnosti izkoristijo v svoj prid.