Govorice (1996) lahko opredelimo kot postmodernistično različico tako imenovanega domovinskega romana (Heimatroman), v kateri se prepletata realistična in mitska pripovedna strategija. Čeprav knjiga sledi vrnitvi nekdanjega kolonialnega vojaka, zdaj dezerterja Renéja v njegov rojstni kraj Alegem in zadnjim dnem njegovega življenja, ne moremo govoriti o osrednjem protagonistu, saj zgodba o skrivnostni epidemiji, ki se kot nekakšna kazen širi med Renéjevimi someščani (iz belgijskega Konga naj bi jo prinesel prav René – črna ovca zatohle lokalne skupnosti), sproti razpada na fragmente, ki jih obnavljajo številni pripovedovalci in pri katerih je težko ali celo nemogoče reči, kaj je »resnica«, kaj pa so zgolj … govorice.

Protagonist romana Nedokončana preteklost je Noël, mlajši brat kolonialnega vojaka Renéja, osrednjega lika Clausovega prejšnjega dela Govorice. Za razliko od občudovanega brata, ki je vsaj v Noëlovih očeh utelešenje prave moškosti, je Noël duševno prizadet. Kot otrok je padel s tandema, ki ga je vozila njegova mati, zaradi neustrezne zdravniške oskrbe pa so posledice ostale trajne. Tako na videz neškodljivi Noël v srednjih letih živi v podnajemniškem stanovanju v Gentu, poleg arabskih priseljencev, ki dražijo njegova nacionalistična čustva, na črno je zaposlen kot pomožna moč v neki papirnici, pravih prijateljev nima, živi pa sam, kajti žena ga je zapustila. Tako se vsaj zdi.