Patricija:
Ko se prebrala vprašanja in odgovore, se je tudi meni porajalo eno – osnovno. Zakaj sploh pišeš? Zakaj nisi kot večina navadnih ljudi, ki govorijo, se izpovejo z besedami "v zraku"? Zakaj se ti zdi samoumevno, da starši berejo, da otroci poslušajo in posledično tudi oni berejo? In končno, od kod tvoj prvinski navdih za pisanje?
Aleksandra
Kocmut:
Zanimiva vprašanja, Patricija, ki si jih sama sploh ne zastavljam – prav zato, ker vse to jemljem s samoumevnostjo. Ker me je od mladih nog, ko sem pri treh začela brati, nekaj gnalo, da tudi sama kaj zapišem. Ker sem imela "samoumevno" rada knjige, branje, pripovedovanje. Če danes pogledam na vse to, mislim, da je nekaj v genih (oba starša sta rada brala, mama je tudi malo pisala – pesmi in kratke zgodbe), nekaj pa seveda v vzgoji, ki je bila pri nas taka, da je bila knjiga vedno "na pladnju", na dosegu rok; še preden sem šla v šolo, sem imela svojo knjižno omarico in v njej približno sto otroških knjigic (brati sem se naučila pri treh letih). Dobro se spominjam, kako mi je mama naročila, naj si omarico pospravim, jaz pa sem vsako tretjo knjigo, ki sem jo prijela v roko, nehote začela brati, tako da po uri in pol omara še vedno ni bila pospravljena. O tem sem kasneje, v drugem razredu, celo napisala pesem. – Kadar smo se s starši kam peljali, sva med vožnjo – radia nismo imeli – z mamo recitirali pesmi, od Cicibana in čebele do Povodnega moža, Brodnika, Mutca Osojskega (vse te pesmi še danes znam in jih tudi jaz občasno med vožnjo ali za lahko noč recitiram otrokoma, zlasti všeč sta jima Povodni mož (Prešeren) in Krajcar (Golia). Kadar smo šli na daljše sprehode, je mama rada pripovedovala zgodbe, ki si jih je izmislila ali pa jih je prebrala. Oče pa mi je za lahko noč pripovedoval pravljice, ki si jih je prav tako sproti izmišljal; spominjam se cele "serije" pravljic o svinčniku, kuliju in šniti ter še ene o kurirju Markcu. Na žalost sem vsebino vseh teh zgodbic popolnoma pozabila.
Kadar smo se vrnili s kakega izleta, mi je mama predlagala, naj o doživetju napišem spis. To je kmalu preraslo v pisanje pesmi in pravljic (ki pa sem jih v 3. razredu popolnoma opustila). Ob vsem tem je postalo zame samoumevno, da stvari, ki se me močneje dotaknejo, ubesedim. Pa ne (le) zato, da bi to komu pokazala; dolga leta je šlo predvsem za "ventil", skozi katerega sem sproščala bolečino, strah, osamljenost (namreč v poeziji). Kadar pisanje takole "raste in odrašča" s tabo, pa potrebuješ tudi neko prelomnico, po kateri ugotoviš, da lahko tvoje delo prinaša veselje, zadovoljstvo ali katarzo še komu drugemu; to sem več let doživljala s svojo poezijo (predvsem ljubezensko), saj so se v mojih pesmih "prepoznale" mnoge kolegice in prijateljice in te moje pesmi "vzele za svoje", si jih celo lepile na zidove svojih sob ipd. V tistem času sem se lotila tudi pisanja kratkih zgodb, kasneje romanov, še kasneje sem se po tolikšnem času spet poskusila v pravljicah ... In ob tem seveda, za razliko od preteklih pisanj, imela v mislih tudi potencialne bralce, v sebi pa željo, da napišem nekaj, kar bo tudi zanje funkcioniralo.
"Prvinski navdih" se skriva nekje pod vsem tem, kar sem zapisala; v tistem "nečem", kar te sili, da to, kar doživiš, preliješ na papir, ne da bi se sploh vprašal, zakaj; kar nekoga sili, da uglasbi, tretjega, da naslika, četrti bo morda iz tega napravil smešno pripoved, peti "katastrofo", šesti ... Vsi procesiramo, kar doživimo; različni pa so naši pogledi na doživeto, naša stališča, čustveni odzivi, razmišljanja, različen je obseg posameznikove domišljije, različni so načini, s katerimi se spopadamo s težavami in ovirami ..., in tako je različen tudi naš output.