Knjiga

Deška leta

Prizori iz podeželskega življenja

J. M. Coetzee»

prevod: Primož Trobevšek

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 160

vezava: mehka, zavihi

izid: 2008

ISBN: 978-961-241-289-0

redna cena: 17,00 €

modra cena: 9,90 €

vaš prihranek: 7,10 €

na zalogi

Mali John odrašča in se vse bolj zaveda, da je drugačen od drugih, kaj drugačen – on je nenormalen. In sramotno nenormalna je tudi njegova družina: oče ga ne pretepa, mati vozi kolo, vsak dan nosijo čevlje in nihče ne hodi v cerkev. Življenje naplavlja vse več spoznanj, nerešenih vprašanj in dilem in celo tisto vsakdanje se kaže v novi luči.
Bralec svet motri skozi oči fanta, ki išče svoje mesto v družini in družbi in se sooča s problemi identitete. Skupaj s fantovo se širi tudi bralčeva zavest: slika avtorjevega življenja in podeželskega življenja v Južnoafriški republiki pred dobrimi petdesetimi leti, zaznamovanega z družbenimi nasprotji in politiko apartheida, postaja vse bolj ostra, včasih tudi (pubertetniško) preosvetljena. A prav zato je polnokrvna.

Slovensko izdajo je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Mami ne govori o sebi. Svoje življenje v šoli pred njo skrbno skriva. Nič ji ni treba vedeti, sklene, razen tistega, kar piše v četrtletnem spričevalu, to pa mora biti brezhibno. Vedno bo prišel k pouku prvi. Njegovo vedenje bo vedno vzorno, njegov napredek ocenjen z odlično. Dokler je spričevalo dobro, ga nima pravice ničesar spraševati. Takšno pogodbo si zamisli.
V šoli se dogaja, da so fantje tepeni. To se dogaja vsak dan. Ukažejo jim, naj se sklonijo in dotaknejo prstov na nogah, potem jih dobijo s palico.
V tretjem razredu ima sošolca, ki mu je ime Rob Hart in ga učitelji še posebej radi pretepajo. Učiteljica v tretjem razredu, gospodična Oosthuizen, je razdražljiva ženska z rdeče pobarvanimi lasmi. Njegova starša jo od nekod poznata kot Marie Oosthuizen: je članica gledališke skupine in se ni nikoli poročila. Očitno je, da ima življenje tudi zunaj šole, a si fant tega ne more predstavljati. Nobenega učitelja si ne more predstavljati zunaj šole.
Gospodična Oosthuizen pobesni, pokliče iz klopi Roba Harta, mu ukaže, naj se skloni, in mu jih naloži po riti. Udarci si hitro sledijo, komaj je dovolj časa, da palica odskoči nazaj. Ko gospodična Oosthuizen enkrat opravi z njim, je Rob Hart zaripel. Ampak ne joka; v bistvu je zaripel lahko samo zato, ker je bil sklonjen. Gospodična Oosthuizen pa je kar zasopla in kot da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze – solze in še kaj drugega.
Po teh izbruhih nenadzorovane strasti cel razred utihne, ostane tih do zvonjenja.
Gospodični Oosthuizen nikoli ne uspe pripraviti Roba Harta do joka; morda zato tako besni nanj in ga tako močno pretepa, močneje kot kogarkoli drugega. Rob Hart je najstarejši fant v razredu, skoraj dve leti starejši od njega (ki je najmlajši); občutek ima, da se med Robom Hartom in gospodično Oosthuizen plete nekaj, v kar ni posvečen.
Rob Hart je visok in čeden na ležeren način. Čeprav Rob Hart ni bister in morda celo ne bo izdelal razreda, ga nekaj vleče k njemu. Rob Hart je del sveta, v katerega še ni vstopil: svet seksa in pretepanja.
Njemu samemu ni nič do tega, da bi ga pretepala gospodična Oosthuizen ali kdorkoli drug. Že ob sami misli, da bi bil tepen, ga je zelo sram. Da se temu izogne, je pripravljen narediti prav vse. Glede tega je čuden in to ve. Prihaja iz čudne in sramotne družine, v kateri ne samo da ne pretepajo otrok, ampak celo starejše kličejo po imenu in nihče ne hodi v cerkev in vsak dan nosijo čevlje.
Vsi učitelji in učiteljice v njegovi šoli imajo palico, ki jo lahko uporabijo. Vsaka od teh palic ima svojo osebnost, značaj, ki ga fantje poznajo in o njem nenehno govorijo. Fantje kot pravi poznavalci premlevajo značaje palic in vrste bolečin, ki jih povzročajo, primerjajo tehnike rok in zapestij učiteljev, ki jih vihtijo. Nihče ne omeni, da bi bil osramočen, kadar ga učitelj pokliče iz klopi, mu ukaže, naj se pripogne, in mu jih naloži po zadnjici.
Fant nima lastnih izkušenj in ne more sodelovati v teh pogovorih. Kljub temu ve, da bolečina pri tej stvari ni najbolj pomembna. Če drugi fantje lahko prenesejo bolečino, potem jo lahko tudi on, saj je njegova volja veliko močnejša. Tisto, česar ne bo mogel prenesti, bo sramota. Boji se, da bo sramota tako huda, tako strašna, da se bo oklenil klopi in ne bo hotel priti h katedru, ko ga pokličejo. To bo pa še večja sramota: izločen bo, pa tudi drugi fantje se bodo zato obrnili proti njemu. Če se bo kdaj zgodilo, da ga bo hotel učitelj tepsti, bo doživel takšno ponižanje, da ne bo nikoli več mogel v šolo; na koncu mu ne bo ostalo drugega, kot da se ubije.
To je torej na kocki. Zato v razredu nikoli ne pisne. Zato je vedno vesten, vedno naredi domačo nalogo, vedno zna. Ne drzne si pomisliti, da bi mu spodletelo. Če mu spodleti, tvega, da bo tepen; če pa bo tepen ali če se upre tepežu, je to eno in isto, umrl bo.
Čudno je, da bo groza, ki ga grabi, premagana že z enim samim tepežem. Tega se dobro zaveda: če bi ga le nekako na hitrico potegnilo skozi tepež, preden bi imel čas, da okamni in se upre, če bi se dala oskrumba njegovega telesa opraviti hitro, na silo, bo to prestal in postal normalen fant, brez težav se bo lahko vključil v razprave o učiteljih in njihovih palicah ter o različnih stopnjah in posebnostih bolečin, ki jih povzročajo. Ampak sam te ovire ne more premagati.
Za to krivi mamo, ker ga ni tepla. Obenem ko je vesel, da nosi čevlje in si izposoja knjige v javni knjižnici in ne gre v šolo, ko je prehlajen – vse te stvari ga ločujejo od sošolcev – je tudi jezen na mamo, ker nima normalnih otrok, ki bi jih navadila normalnega življenja. Oče, če bi njegov oče vzel stvari v svoje roke, bi jih spremenil v normalno družino. Oče je v vseh pogledih normalen. Hvaležen je mami, da ga ščiti pred očetovo normalnostjo – pred občasnimi pijanimi napadi besa in grožnjami, da ga bo nabil. Obenem je jezen na mamo, ker ga je spremenila v nekaj nenaravnega, nekaj, kar potrebuje zaščito, če hoče preživeti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008

Poglejte tudi

na vrh strani

Poletje »

Prizori iz podeželskega življenja III

J. M. Coetzee »

Poletje (Summertime, 2009) je nadaljevanje Deških let in Mladosti, prvega in drugega dela Coetzeejevih literariziranih spominov, odvija pa se v Južni Afriki, s težiščem na sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi podoba zrele dobe je trpka; naslikana je podobno resnicoljubno in literarno prepričljivo, kot sta bili otroštvo in mladost, po drugi strani pa so opazni znatni vsebinski in formalni premiki. Ob zares kratkih »lastnih« beležnicah na začetku in koncu se pisatelj večinoma prikazuje skozi izmišljene – mojstrsko izmišljene – intervjuje, ki jih opravlja literarni zgodovinar po njegovi smrti, in sicer pretežno z ženskami, ki so ga kdaj pobliže spoznale.

več »

Mladost »

Prizori iz podeželskega življenja II

J. M. Coetzee »

Ko dokonča študij in privarčuje za pot, se Južnoafričan John končno odpravi v svet – in svet je vse: svoboda, umetniška kariera, strast. Pristane v obljubljenem Londonu, poišče si službo in življenje se začne. A vse drugače, kot si je predstavljal. Svoboda kmalu dobi priokus prazne rutine računalniškega programerja, umetniški navdih je le še pobožna želja, priložnostni skoki v posteljo pa ne premorejo niti topline, kaj šele strasti.

več »

Deška leta; Mladost; Poletje »

Prizori iz podeželskega življenja I–III

J. M. Coetzee »

Roman Deška leta govori o Johnovem otroštvu v Južnoafriški republiki – povezava med Johnom Maxwellom Coetzeejem ter likom iz romana je namreč očitna. V njem s skopim, stvarnim slogom, ki z izjemnim posluhom za detajl v nekakšnem čarobnem obratu učinkuje obenem lirično in ganljivo, razkriva zapletena družinska razmerja in odnose, skozi katere pronica tudi širša afriška stvarnost. In s tem zadene srčiko vsakega otroštva na vseh koncih sveta.
Bralci, presenečeni nad Coetzeejevim obratom v literarnem žanru, so za nameček ugotovili, da je knjiga samo prvi del avtobiografske trilogije. Leta 2002 ji je sledila Mladost, ki nadaljuje tam, kjer se končajo Deška leta.

več »
eZ Publish™ copyright © 1999-2012 eZ Systems AS