Mami ne govori o sebi. Svoje življenje v šoli pred njo skrbno skriva. Nič ji ni treba vedeti, sklene, razen tistega, kar piše v četrtletnem spričevalu, to pa mora biti brezhibno. Vedno bo prišel k pouku prvi. Njegovo vedenje bo vedno vzorno, njegov napredek ocenjen z odlično. Dokler je spričevalo dobro, ga nima pravice ničesar spraševati. Takšno pogodbo si zamisli.
V šoli se dogaja, da so fantje tepeni. To se dogaja vsak dan. Ukažejo jim, naj se sklonijo in dotaknejo prstov na nogah, potem jih dobijo s palico.
V tretjem razredu ima sošolca, ki mu je ime Rob Hart in ga učitelji še posebej radi pretepajo. Učiteljica v tretjem razredu, gospodična Oosthuizen, je razdražljiva ženska z rdeče pobarvanimi lasmi. Njegova starša jo od nekod poznata kot Marie Oosthuizen: je članica gledališke skupine in se ni nikoli poročila. Očitno je, da ima življenje tudi zunaj šole, a si fant tega ne more predstavljati. Nobenega učitelja si ne more predstavljati zunaj šole.
Gospodična Oosthuizen pobesni, pokliče iz klopi Roba Harta, mu ukaže, naj se skloni, in mu jih naloži po riti. Udarci si hitro sledijo, komaj je dovolj časa, da palica odskoči nazaj. Ko gospodična Oosthuizen enkrat opravi z njim, je Rob Hart zaripel. Ampak ne joka; v bistvu je zaripel lahko samo zato, ker je bil sklonjen. Gospodična Oosthuizen pa je kar zasopla in kot da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze – solze in še kaj drugega.
Po teh izbruhih nenadzorovane strasti cel razred utihne, ostane tih do zvonjenja.
Gospodični Oosthuizen nikoli ne uspe pripraviti Roba Harta do joka; morda zato tako besni nanj in ga tako močno pretepa, močneje kot kogarkoli drugega. Rob Hart je najstarejši fant v razredu, skoraj dve leti starejši od njega (ki je najmlajši); občutek ima, da se med Robom Hartom in gospodično Oosthuizen plete nekaj, v kar ni posvečen.
Rob Hart je visok in čeden na ležeren način. Čeprav Rob Hart ni bister in morda celo ne bo izdelal razreda, ga nekaj vleče k njemu. Rob Hart je del sveta, v katerega še ni vstopil: svet seksa in pretepanja.
Njemu samemu ni nič do tega, da bi ga pretepala gospodična Oosthuizen ali kdorkoli drug. Že ob sami misli, da bi bil tepen, ga je zelo sram. Da se temu izogne, je pripravljen narediti prav vse. Glede tega je čuden in to ve. Prihaja iz čudne in sramotne družine, v kateri ne samo da ne pretepajo otrok, ampak celo starejše kličejo po imenu in nihče ne hodi v cerkev in vsak dan nosijo čevlje.
Vsi učitelji in učiteljice v njegovi šoli imajo palico, ki jo lahko uporabijo. Vsaka od teh palic ima svojo osebnost, značaj, ki ga fantje poznajo in o njem nenehno govorijo. Fantje kot pravi poznavalci premlevajo značaje palic in vrste bolečin, ki jih povzročajo, primerjajo tehnike rok in zapestij učiteljev, ki jih vihtijo. Nihče ne omeni, da bi bil osramočen, kadar ga učitelj pokliče iz klopi, mu ukaže, naj se pripogne, in mu jih naloži po zadnjici.
Fant nima lastnih izkušenj in ne more sodelovati v teh pogovorih. Kljub temu ve, da bolečina pri tej stvari ni najbolj pomembna. Če drugi fantje lahko prenesejo bolečino, potem jo lahko tudi on, saj je njegova volja veliko močnejša. Tisto, česar ne bo mogel prenesti, bo sramota. Boji se, da bo sramota tako huda, tako strašna, da se bo oklenil klopi in ne bo hotel priti h katedru, ko ga pokličejo. To bo pa še večja sramota: izločen bo, pa tudi drugi fantje se bodo zato obrnili proti njemu. Če se bo kdaj zgodilo, da ga bo hotel učitelj tepsti, bo doživel takšno ponižanje, da ne bo nikoli več mogel v šolo; na koncu mu ne bo ostalo drugega, kot da se ubije.
To je torej na kocki. Zato v razredu nikoli ne pisne. Zato je vedno vesten, vedno naredi domačo nalogo, vedno zna. Ne drzne si pomisliti, da bi mu spodletelo. Če mu spodleti, tvega, da bo tepen; če pa bo tepen ali če se upre tepežu, je to eno in isto, umrl bo.
Čudno je, da bo groza, ki ga grabi, premagana že z enim samim tepežem. Tega se dobro zaveda: če bi ga le nekako na hitrico potegnilo skozi tepež, preden bi imel čas, da okamni in se upre, če bi se dala oskrumba njegovega telesa opraviti hitro, na silo, bo to prestal in postal normalen fant, brez težav se bo lahko vključil v razprave o učiteljih in njihovih palicah ter o različnih stopnjah in posebnostih bolečin, ki jih povzročajo. Ampak sam te ovire ne more premagati.
Za to krivi mamo, ker ga ni tepla. Obenem ko je vesel, da nosi čevlje in si izposoja knjige v javni knjižnici in ne gre v šolo, ko je prehlajen – vse te stvari ga ločujejo od sošolcev – je tudi jezen na mamo, ker nima normalnih otrok, ki bi jih navadila normalnega življenja. Oče, če bi njegov oče vzel stvari v svoje roke, bi jih spremenil v normalno družino. Oče je v vseh pogledih normalen. Hvaležen je mami, da ga ščiti pred očetovo normalnostjo – pred občasnimi pijanimi napadi besa in grožnjami, da ga bo nabil. Obenem je jezen na mamo, ker ga je spremenila v nekaj nenaravnega, nekaj, kar potrebuje zaščito, če hoče preživeti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008