Utrujena je prišla iz klavnice k njemu v kuhinjo. Pričakoval je, da se bo vsaj tokrat razveselila. Vendar pa se je ta ženska spet odzvala ravno obratno. Obnašala se je, kot da ne bi vsega očistil, temveč umazal. Kričala je kot furija:
»Bog nebeški, pa saj to ne more biti res! Najprej moj moped, zdaj pa kuhinja! Kaj si naredil? Kako pa zdaj izgleda? Kje so moje stvari?«
Potrpežljivo je odprl vrata omare. Vse je bilo tam, posoda tu, začimbe tam, konzerve v shrambi. Max ji je mirno razložil, da je samo dobro ločil od slabega. To vrgel proč, tisto razporedil in počistil. Še vedno je govoril kot duhovnik v adventnem času.
Emma je tulila: »Kdo odloča, kaj je dobro in ostane? Kaj je slabo in gre stran? Kdo?«
Max je zdaj spregovoril čisto odkrito, povsem drugače kot ponavadi. Saj je vendar mislil samo dobro in ni pričakoval, da se bo tako odzvala. Max je tvegal prvi rahli odpor:
»Kakšno neumno vprašanje je pa to. Umazanija gre stran, jasno, umazanija!«
»Kako vendar! Kako?«
Zdaj je Max naredil nekaj, česar ni storil še nikoli, nikoli v vsem svojem življenju: postal je prav glasen.
»Kako? Gnusi se mi jesti z umazanih krožnikov, deliti sir z mišmi. Da najdem podganje iztrebke na štedilniku ali da ugriznem v ščurka, ko mislim, da je hrustljav kruh.«
Celo telo mu je trepetalo od napetosti. Moral se je prijeti za mizo.
Zdaj je Emma naredila, česar ni storila še nikoli, nikoli v vsem svojem življenju: držala je jezik za zobmi. Srepo ga je gledala, ustnice pa je pogumno stiskala. Na tihem je vedela, da je v hiši svinja. Ah, kakšna svinja! Te so čistejše kot ona v kuhinji. Zunaj je vse obvladala, ampak tukaj?!
Max je začutil njeno prizadevanje za spravo in zato postal nekoliko nežnejši:
»Tu sem gost, velik dolžnik sem ti, ker si me vzela k sebi. To je dobro, ker me iščejo, jaz pa nočem, da bi me kdor koli našel. Vendar pa ne morem le grizljati korenčka, rad bi si kaj skuhal. Tudi zate lahko kaj skuham, to znam celo zelo dobro. Vendar pa te prosim, za božjo voljo, dovoli mi, da si najprej izkopljem pot v smeri štedilnika. Sicer ne morem priti do njega.«
Emmin glas se je tresel: »Izkoplješ? Kopati moraš v moji kuhinji?«
Max se je stopil od sočutja. Res je trepetala, ta močna ženska.
Govoril je tako milo, kot bi se je nežno dotaknil:
»Ja, kopati. Ne bodi huda.«
Vendar pa je Emma zapustila prostor, ne da bi še kaj rekla.
Bila je popolnoma iz tira. Ne, ker jo je našel nepripravljeno, ker jo je grajal. Ne. Bilo je nekaj drugega: nenadoma je bil nekdo prijazen z njo. To pa je bilo utrudljivo. Nekdo je naredil nekaj zanjo. To je bilo nekaj popolnoma novega.
Hotel ji je kuhati! Tega njena mati ni nikoli naredila. Ta je kuhala, ko je imela čas za to, Emma je morala prežati, da je ujela pravi trenutek, ko je hrana prišla na mizo. Ni bilo določenega časa, ko bi se jedlo. Tudi približno ne.
Če je zamudila le pet minut, je zamudila tisti pravi trenutek. Vse so že pojedli drugi. Takšno je bilo tu življenje: najprej je požrl najmočnejši, potem ženičke, nazadnje mladiči. To kmetijo z miroljubnimi živalmi so res naseljevali divji ljudje, ki so grizli, žrli, tepli in sikali. Nikoli se ni mogla k nikomur zateči, prej bi umrla.
Vedno je bila vsemu sama izročena na milost in nemilost, izpostavljena je bila vsakemu neurju. Prav nikoli ni komu drugemu kaj zaupala, se kakemu delu odpovedala, prepustila kaj komu drugemu. Vse je bilo le njena stvar. Še ko je odrasla, se ji je to zdelo povsem normalno. Če je bil strešni žleb postrani, ga je popravila Emma. Če je mrčes gomazel po spalnici, če je strela udarila, če so prišli tatovi, če je pustošil ogenj ali jo je uničevala svinjska kuga; če je počila vodovodna napeljava, če so jo nadlegovale podgane, če je svinja povrgla prašička in povzročala nevšečnosti, vedno je bila tam. Odgovornost je bila le na njenih ramah in naredila jo je trdo.
Ko so bili naposled vsi mrtvi, ko je bila Emma osvobojena pritiska, da se mora vsak dan varovati, si je dopustila zrušiti se. Dopustila je, da se je zrušilo vse okrog nje. Dopustila je, da se je vse zrušilo tam, kjer je bila nekoč nevarnost: v hiši.
Včerajšnja skodelica jo je spominjala na to, da je neki včeraj bil. In da bo neki jutri. Kako bi sicer čutila, da je minil teden, če se v tem času ne bi razvila in razrasla plesen? Umazanija je bila njen koledar. Višina časopisnega kupa je bila njena časovna enota.
Emma se je obdala z mehko nežno kožo, ki so ji drugi rekli umazanija, njo pa je grela in varovala. Ta nered je bila njena notranjost, načrt stanja njene duše. Zunaj pa, vrt. To je bilo neobremenjeno področje, tam je lahko živela, kot si je poželela. Vrt je izkazoval, kako bi pravzaprav rada živela. Stanje hiše pa je živo izkazovalo, česar v življenju ni mogla preboleti.
Ta moški je zdaj uničil njeno lepo umazanijo. Razumela je, da v njeni hiši ni bilo prostora za drugega, za moškega. Ta drugi pa ga je hotel imeti. V kuhinji in tudi v postelji. Morala mu je pustiti prostor, da bi ostal.
S tem spoznanjem se je vrnila k Maxu. Od zunaj ga je lahko videla skozi čisto okno. Ganjeno je opazovala, kako se je potrudil, da bi zanjo naredil nekaj dobrega.
Max je stal v kuhinji in odprl vrečko moke. Odprto jo je postavil na jedilno mizo, napeto dihal in jo naposled z muko obrnil. Bela moka se je zaprašila po čisti mizi. Zdaj je vzel jajce in ga nepazljivo spustil v moko, skupaj z lupino. Z mize je kapljalo na tla. Hotel je vse popraviti. Spet umazati, samo zanjo.
© Modrijan založba, d. o. o., 2009