Deset let sem bil star, ko se je začelo moje otroštvo. Takrat, ko je mama odšla v Petites Loges.
Od danes na jutri je bilo konec neskončnih molitev, žebranja rožnega venca na kolenih zjutraj in zvečer. Nič več ni bilo treba s prižiganjem dišečega armenskega papirja preganjati spomina na lastno iztrebljanje, hudičevega vonja, kot je govorila mama. Nič več nisva poslušala tistega stavka, ki ga je imela venomer na jeziku: »Če hočeš živeti srečno, živi skrito.« Oče je vrgel stare zavese v ogenj in na široko odprl okna ter spustil v hišo sonce. On sam je še vedno enako molče trpel, a je bilo pri naju vsaj svetlo.
Konec je bilo predvsem mamine mračne jeze, ki je sprožala prepire med nami zaradi drobnih pregreh. Kakor takrat, ko mi je bilo šest let in sem se šel igrat k sosedovim otrokom Hectorju, Donatienu in Gertrude, prav tistim, ki so me pozneje, ko sem bil našemljen v duhovnička, skupaj z drugimi mučili. Nekaj dni prej jim je umrl stric in Hector, najstarejši v družini, je bil na pogrebu. Od tam se je vrnil zaznamovan. Spuščanje v zemljo, župnik Lajoie, ki je blagoslavljal grob, vsi tisti črno oblečeni ljudje in predvsem mala sestrična, ki je tulila kot nora, ko je krsta izginjala v jamo: »Ne dajajte ga tja, to je moj očka, potem ne bo mogel nikoli več ven, umrl bo! Ne delajte tega! Hudobni ste!« Ko nam je Hector pripovedoval o tem, smo se na lepem začeli igrati pogrebe.
Jaz, ki sem bil med vsemi štirimi najstarejši in ki sem že imel solidno liturgično znanje, sem bil duhovnik, Hector grobar, Donatien, ki je bil najmanjši in najlažji, pa mrlič; njuna sestra Gertrude je igrala sestrično, ki se je vrgla v jamo. Z nezmotljivim čutom za teatralnost, ki ga premorejo vsi otroci sveta, smo nadarjeno igrali. Sam sem mislil, da s tem, ko sem in tja spretno navržem kak omnipotens Dei, prepričljivo posnemam župnika, čeprav seveda nisem vedel, kaj to pomeni. Hector je s sklonjeno glavo stal poleg mene in se z obema rokama naslanjal na lopatko; Donatien je ležal na tleh kakor pravo truplo. Ko je bil obred končan, sva s Hectorjem prijela bratca za rame in za noge in ga vrgla v kovček, ki nam je nadomeščal jamo. V tem trenutku se je Gertrude vrgla na Donatiena in ga z narejenim jokom skušala zbuditi. Za nepoklicne igralce, izmed katerih je le eden videl resnični dogodek, smo bili zelo dobri.
Seveda se je igra večkrat sprevrgla v prepir. Hector je hotel igrati duhovnika, vendar ni imel pravice, ker ni znal brati. Zato je nazadnje izjavil, da se ne gre več, in odšel. Včasih se je Donatien pritoževal, da ga boli, ko ga vrževa v jamo, in se začel pretepati s Hectorjem. Ali pa je Gertrude hotela biti duhovnik: rekli smo ji, da punca to ne more biti, in jokaje je odšla.
Ko je mama od upravnice pošte izvedela, da se s sosedovimi otroki igram pogrebe, sem jih dobil, kakor še nikoli v življenju. »Nimaš pravice posnemati duhovnika,« je kričala, »saj sploh ne govoriš latinsko, tega jezikova bogov! Oni zlikovci pa tako ne mislijo na nič drugega kot na lumparije!« Po tistem mi je prepovedala celo pozdraviti svoje tovariše pri igri, kadar sem jih srečal na edini ulici v vasi.
Ko je mama odšla v Loges, me je župnik poslal v vaško šolo. Bil sem povprečen učenec, saj sem bil na učenje zelo slabo pripravljen. Iz strahu, da bi mi šola spridila dušo z znanjem, ki bi ogrozilo moje versko poslanstvo, me je mama poučevala doma, v sobici, ki jo je oče posebej opremil s črno tablo, katedrom zanjo in šolsko klopjo zame. Učila me je, kar je znala: malo računstva, nekaj slovničnih pravil, pravopis, risanje, veliko zgodovine vere in ogromno krščanskega nauka. Toda pogosto jo je zgrabila strahotna migrena, zato je morala skrajšati pouk in leči, jaz pa sem lahko prebil ostanek dneva v očetovi delavnici.
Seveda sem v šoli spet srečal tovariše iz nekdanjih iger. Ker sem imel rad ure zgodovine, ki nam jo je predavala naša pobožna učiteljica sestra Félicité, v moji tedanji glavici najlepša ženska na svetu, sem se mimogrede prelevil v organizatorja igre zgodovinskih obnov, ki smo se jo šli zunaj šole. Najraje smo igrali očeta Brébeufa. Na pamet sem se naučil pripovedi Marie de l'Incarnation o tem, kako so Irokezi trpinčili jezuita Lallemanta in Brébeufa: »Eni jima sekajo noge in roke, drugi jima trgajo meso z lakti, stegen, meč in ga deloma kuhajo, deloma pečejo ter potem jedo vpričo njiju. Ko sta bila še živa, so pili njuno kri. Po tem krutem mučenju so jima zadirali žareče ogorke v rane. Razbelili so železo sekir, naredili iz njega ovratnice in jima jih nataknili okrog vratu in pod pazduhe. Potem so jima ti barbari v posmeh naši sveti veri zlivali vrelo vodo na glavo in govorili: Veliko uslugo vama delamo, velik užitek vama povzročamo, krščujemo vaju in zaradi nas bosta srečna v nebesih, saj to učita. Po teh žalitvah in tisoč podobnih zbadljivkah so jima vzeli skalp.« Hector in Donatien sta me spraševala: »Pa se take reči še vedno dogajajo?« Ko sem ju hotel pomiriti, sta bila razočarana.
Brébeufa smo se šli po nedeljski maši. Seveda sem bil pogosto jaz jezuit, Gertrude pa mati Marie de l'Incarnation, ki je častila moje trpljenje: imela je tudi pravico hoditi v kuhinjo po piškote za lačne Irokeze. Da bi bilo vse videti bolj resnično, sta se njena brata Hector in Donatien slekla do pasu, jaz pa sem, medtem ko sta me privezovala k mučilnemu stebru, govoril: »Odpusti jima, Gospod, saj ne vesta, kaj delata.« Nikoli tudi nismo pozabili spremljati dogajanja s pripovedovanjem, kakor pač počnejo otroci ob igri: »Jaz sem ranjen v prsi, ti pa tolčeš po meni s tomahavkom.«
Tudi tu so se stvari včasih slabo zasukale. Nekega dne, ko je bil Hector na vrsti, da igra Brébeufa, on, ki je bil prej izrazito okruten Irokez, sva ga z Donatienom trdno privezala k mučilnemu stebru in ga pustila eno uro na dežju. Hector Brébeuf je tulil: »Pridita me odvezat, prekleta zoprna usrana Irokeza! Ljubemu Bogu bom povedal!« Ljubi Bog je bil v tem primeru njihov oče, ki, kadar je bil besen, ni poznal milosti za nikogar. Jaz sem jo še pravočasno pobrisal.
Enkrat drugič jih je kaznovala mama, ker si je Donatien izmislil novo mučenje: očeta Brébeufa trdno privezati in mu prdeti v obraz. Tistega dne sem bil jezuit jaz.
Ko je župnik Lajoie naročil mojemu očetu, naj me da v semeniščni internat, smo se nehali skupaj igrati. Tako se je odločil zato, ker mu je šla upravnica pošte, najbolj umazana opravljivka v vasi, pravit, da se Gertrude in jaz zvečer za prezbiterijem mečkava. To je bila laž. Res je, da sva kar naprej govorila o tem, storila pa nisva nič. Preveč butast sem bil, da bi prešel k dejanjem.
© Modrijan založba, d. o. o., 2009