»Ste specialist za možgane?« je Konrad Lang pobaral dr. Wirtha, ko je ta končal s svojimi vprašanji zaradi anamneze.
»Lahko bi tako rekli.«
»Pa vas zavezuje zdravniška molčečnost?«
»Seveda.«
»Kar vam bom zdaj povedal, je zaupno: Nikogar nočem vznemirjati, ampak bojim se, da imam alzheimerjevo bolezen.«
»Že to, da mi to takole poveste, govori proti vaši diagnozi, gospod Lang. Do podobnih spominskih mrkov lahko pride iz različnih razlogov.«
»Vseeno bi raje videl, da me testirate na alzheimerja. Z gospo Haug se namreč nameravava poročiti.«
Novica je dr. Wirtha presenetila. Potreboval je trenutek, preden je lahko spet trezno nadaljeval. »Do danes žal še ne poznamo zanesljive metode diagnosticiranja demence, kakršna je alzheimerjeva. Poskušamo lahko le izključiti druge vzroke. Toda, tudi če bi lahko vse izključili, še vedno ne bi vedeli, ali imate alzheimerja. Vsaj ne zagotovo.«
»Lahko pa bi sklepali o tem z veliko verjetnostjo?«
»To že.«
»Potem začniva z izključevanjem.«
Dr. Wirth se je usedel k postelji, odprl svoj mali kovček in vzel iz njega nekaj listov papirja. »Zdaj vam bom zastavil trideset vprašanj in nalog.«
»Test?«
»Nekakšno ugotavljanje stanja.«
»Kar ustrelite.«
»Kateri dan v tednu je danes?«
»Nimam pojma. Torek?«
»Četrtek.« Dr. Wirth je naredil križec na svojem vprašalniku. »Tisoč devetsto in koliko?«
»Triinsedemdeset?«
Dr. Wirth je vrisal svoj križec. »Kateri letni čas?«
»Hotel sem reči triindevetdeset.«
»Zdaj sva pri letnem času.«
»Šestindevetdeset? Saj menda vem, katero leto je.«
»Je pomlad, poletje, jesen ali zima?«
»Poglejte no ven! Zima.«
»Kateri mesec?«
»December. Ne, januar. Ostanem pri januarju.«
»Kateri dan januarja?«
»Naslednje vprašanje.«
»Kje sva trenutno?«
»V špitalu.«
»V katerem nadstropju?«
»Bil sem v nezavesti, ko so me pripeljali.«
»Ime kraja?«
»Če bi vedel zanj, bi lahko povedal tudi za nadstropje.«
»Kateri kanton?«
»Graubünden.«
»Država?«
»Grčija.«
»Prosim, ponovite za menoj: limona.«
»Limona.«
»Ključ.«
»Ključ.«
»Žoga.«
»Žoga.«
»Zdaj pa odštejte, prosim, sedem od sto.«
Konrad je ponovil: »Zdaj pa odštejte, prosim, sedem od sto.«
»Ne, sva pri računski nalogi. Prosim, izračunajte.«
Konrad Lang je računal. Dr. Wirth je potrpežljivo čakal.
»Preskok je preveč hiter.«
»Namenoma je tako.«
Konrad Lang je računal. »Triindevetdeset.«
»Zdaj pa odštejte še sedem od tega.«
Konrad Lang je moral štirikrat odšteti sedem od vsakokratnega rezultata. Ni bilo lahko, vendar se mu je posrečilo.
»To je bilo pa zelo dobro,« je menil dr. Wirth. »Katere so bile tri besede, ki ste jih prej ponovili za menoj?«
»Tri besede?«
»Maloprej sem vas prosil, da ponovite za menoj tri besede. Se jih še spomnite?«
»Če bi vedel, da moram biti pozoren nanje, bi si jih zapomnil.«
Dr. Wirth je naredil tri križce in nato dvignil svoj svinčnik visoko v zrak. »Kaj je to?«
»Test ni pravičen. Če človek ne pozna vnaprej pravil, nima nobene možnosti.«
Dr. Wirth je še vedno držal svinčnik v zraku. »Prosim, gospod Lang. Kaj je to?«
»Za pisanje.«
Dr. Wirth je naredil križec. Potem je pokazal na svojo ročno uro. »Pa tole?«
»Limona. Ena je bila limona.«
»Od treh besed?«
»Ena je bila limona. Ali pa žoga.«
»Žoga ali limona?«
»Ne spomnim se.«
Dr. Wirth je pokazal na uro.
»Enajst?« je ugibal Konrad Lang.
Zdravnik je naredil križec. »Prosim, ponovite za menoj naslednji stavek: Prosim, nobenih Če in Ampak.«
»Prosim, nobenega Če in Ampak. Reče se nobenega, ne nobenih.«
Dr. Wirth mu je podal list papirja. »Ta list primite v desno roko.«
Konrad ga je vzel.
»Prepognite ga na sredini.«
Prepognil ga je.
»Spustite ga na tla.«
Konrad je začudeno pogledal dr. Wirtha, skomignil z rameni in vrgel list čez stranico postelje. List je pojadral približno dva metra, potem pa je pristal na zloščenem linoleju.
Zdravnik mu je dal drug list. Na njem je pisalo: »Preberite: Zamižite! In naredite to.«
Lang je zmignil z rameni in očitajoče pogledal dr. Wirtha.
»Morali bi prebrati: Zamižite! Potem pa zamižati.«
Lang ni razumel. »Naslednje vprašanje.«
Dr. Wirth mu je podal še en list papirja. »Napišite na ta list kateri koli stavek.«
Konrad Lang je napisal: »Komu od naju se blede?« in mu ga vrnil. Dr. Wirth je prebral stavek, se kislo nasmehnil in mu dal nov list papirja. Na njem sta bila narisana dva peterokotnika. Eden se je deloma prekrival z drugim. »Prosim, prerišite.«
Za zadnjo nalogo je Konrad potreboval dolgo časa. Ko pa je končal, se mu je dozdevalo, da je ni slabo opravil.
Toda dr. Wirth mu je dal zanjo oceno nič točk.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009