Večer je, in medtem ko artisti v areni zabavajo množico, stojim ob zadnjem zidu veliko manjšega šotora na oddaljenem koncu naselja, za kolono prtljažnih voz. Podatek o tem, kje šotor stoji, se širi le od ust do ust, vstopnina pa je petdeset centov. Notranjost je mračna; topla svetloba iz niza rdečih žarnic osvetljuje prostor in pada na žensko, ki se sistematično slači.
Moja naloga je, da vzdržujem red in občasno s kovinsko cevjo udarim po platnu, da odženem tiste, ki hočejo zastonj gledati, ali natančneje – da jih spodbudim, naj gredo okrog in plačajo svojih petdeset centov. Prav tako se od mene pričakuje, da bom preprečil vedenjske izgrede, kakršnemu sem bil priča popoldne, čeprav se mi močno dozdeva, da se možakar, ki se je prej tako razburjal, nad ponudbo v tem šotoru ne bi kaj prida pritoževal.
V prostoru je dvanajst vrst zložljivih stolov in vsi do zadnjega so zasedeni. Možje si podajajo steklenico doma zvarjene žganice; na slepo posegajo po njej, ker ne želijo odvrniti pogleda od odra.
Ženska je postavna rdečelaska s trepalnicami, ki so mnogo predolge, da bi lahko bile prave, in lepotnim znamenjem, narisanim ob polnih ustnicah. Njene noge so dolge, boki lepo zaobljeni, prsi jemljejo dih. Oblečena je le še v majcene hlačke, bleščeč prozoren šal in čudovito prekipevajoč nedrček. Trese z rameni v osladnem ritmu glasbe, ki jo igra majhen orkester na njeni desni.
Naredi nekaj korakov, kar zdrsne čez oder v svojih pernatih natikačih. Oglasi se mali boben in ženska se ustavi, usta ima odprta od igranega presenečenja. Glavo vrže nazaj, da razkrije vrat, in z rokami zdrkne čez košarici nedrčka. Nagne se naprej in stiska, dokler meso ne nabrekne med njenimi prsti.
S pogledom preletim stranske zidove. Izpod roba platna kukata konici čevljev. Tesno ob zidu se približam, obstanem tik pred čevlji, zamahnem s cevjo in udarim po platnu. Zasliši se stok in čevlji izginejo. Z ušesom ob šivu še malo poslušam, nato pa se vrnem na svoje mesto.
Rdečelaska se ziblje v ritmu glasbe in z lakiranimi nohti ljubkuje šal. Izvezen je z zlatimi ali srebrnimi nitmi in se svetlika, ko si ga naprej in nazaj poteguje čez ramena. Nenadoma se v pasu sunkovito nagne naprej, vrže glavo nazaj in poplesuje.
Moški vpijejo. Dva ali trije vstanejo in navdušeno mahajo s pestmi. Ozrem se proti Cecilu; njegov jekleni pogled mi ukaže, naj jih opazujem.
Ženska vstane, gledalcem obrne hrbet in zdrsi na sredo odra. Šal si med nogami vleče sem ter tja in se nežno drgne obenj. Občinstvo začne ječati. Dekle se spet zavrti proti nam in še kar poteguje šal naprej in nazaj. Tako močno ga zateguje, da se pokaže razporek njenega mednožja.
»Snemi ga, ljubica! Kar vse snemi!«
Moški vedno bolj razgrajajo; več kot polovica jih je že na nogah. Cecil mi pomahne z roko. Približam se vrstam zložljivih stolov.
Šal pade na tla in ženska nam ponovno obrne hrbet. Strese lase, da ji vzvalovijo čez lopatice, in dvigne roki, ki se srečata na zaponki modrca. Množica jo podžiga. Za hip se ustavi, se ozre čez ramo in pomežikne, pri tem pa spogledljivo potegne naramnice z ramen. Nato odvrže nedrček na tla in se zavrti na peti, z obema rokama objemajoč prsi. Moški zarjovejo v znak protesta.
»Daj no, srček, pokaži nam, kar imaš!«
Dekle odkima in se sramežljivo šobi.
»Daj no! Petdeset centov sem plačal!«
Še enkrat odkima in zadržano gleda v tla. Nenadoma na široko odpre oči in usta ter razpre roke.
Veličastni polobli padeta in se popolnoma ustavita, preden se nežno zazibljeta, čeprav ženska stoji popolnoma pri miru.
Vsi navzoči hkrati zajamejo sapo in zavlada trenutek občudujoče tišine, potem pa se razležejo navdušeni vriski.
»Kakšna punca!«

© Modrijan založba, d. o. o., 2008