Od poletja do jeseni sem naredila vse, kar zmorem. Prikazala sem se očetu. Prikazala sem se mami. Prikazala sem se sestri. Oče se je delal, da ne vidi. Več kot je videl, bolj je gledal stran. Po centimetrih mu je lezel zid višje in višje od ramen okrog glave; vsakič, ko sem prišla, je na vrhu dodal še eno vrsto opek. Do jeseni mu je zid segal že krepko čez glavo, majal se je, s slabo položenimi in nevarno uravnoteženimi opekami, skoraj do stropa dnevne sobe, kjer se je zadeval ob senčnik luči, in vsakič, ko je prečkal prostor, je sprožil vrtinec svetlobe in senc.
Mami sem se prikazala le dvakrat. Spravilo jo je v jok, čisto nesrečna je bila, nervozna in prestrašena. Ni bilo prijetno. Obakrat se je končalo s solzami in tedni neprespanih noči. Bolj prijazno je bilo do nje, da tega nisem počela, zato sem jo pustila pri miru.
Sestra pa me je izčrpavala z grozljivo žejo. Njej se nisem mogla prikazovati dovolj pogosto. S pokalom, z rdečimi lučkami, ki mi sijejo iz obraza, z nasmehom iz potnega lista, z neizgovorjenimi smejočimi stvarmi. Vsak izraz, ki sem ga sestavila, je posesalo, da je izginil v razpoki, ki se ji je vlekla čez celo telo. Minilo je poletje, prišla je jesen, nje pa je bila še vedno ena sama črna žeja; če že kaj, potem je bila le še bolj žejna, hotela je še več, barve pa so bledele. Ko je prišla zima, sem nehala. (Ugotovila sem, da je od takrat lažje, lažje se je prikazovati ljudem, ki ne vejo, kaj gledajo. Pogledala sem razpoko na obrazu žalostnega dekleta in vedela. Vzlic tolikšnega pomena je lažje ostati brez lica.)
Nad mano pojejo ptice, vedno dlje in dlje. Vsak dan nekoliko dlje, bolj pridušeno, kot bi imela volno v ušesih. (Predstavljaj si volno. Kako grobo nitasto drgne.) Sedela sem na udobnem zraku, par centimetrov nad grobom. Sobota popoldne je bila; naveličala sem se razburjati družino, naveličala sem se prikazovati naključnim ljudem, ki niso vedeli, kdo sva bili. Listi so bledeli na drevesih. Trava, negovana in mlada, je sivela pred zimo, in ona pod namočeno preprogo, nagrmadeno in prekopano zemljo, dober razkošen meter nad njo. Pogledala sem potni list v ovalu, obraz oblike, ki sva jo prevzeli skupaj. Spodaj pod zemljo je spala. Ni mogla gor. Jaz pa sem šla lahko dol. Dol skozi ilovico in izležena jajčeca mnogonogih bitij in termitov, črvov, ki so rili in se mastili, vsi so ga čakali, da jim bo odprl, letni čas, ki pride po zimi, pozabila sem, kako se mu reče, letnemu času, ko bodo rože spet prerinile glave na plano, ne glede na vse.
Dol sem šla, veliko dlje od otopelih čebulic, dokler nisem prišla skozi pokrov lesene sobe, na zunaj gladke in dragocene, v sredici cenene iverke. Še zadnjič sem zdrsnila v najino staro obliko, oprtala sem si njena ramena, potisnila sem se v njene noge in roke in skozi razcepljena rebra, pa proba ni šla v redu, polomljena je bila in nagnita, tako da sem ležala na pol v njej, na pol zunaj pod zgubanimi naborki v notranjosti sobe, mrzlimi, bi rekla, in nekoristno rožnatimi v temi.
Tiste reči, s katerimi je gledala, so počrnele. Usta je imela zlepljena skupaj. Zdravo, je rekla skozi lepilo. Spet ti. Kaj iščeš?
Kako si? sem rekla. Si dobro spala?
(Slišala me je!) V redu, do zdaj, je rekla. No? Kaj? Bolje zate, da je kaj pomembnega.
Samo nekaj bi rada, sem zašepetala, nekaj, da bi odnesla s sabo nazaj na površje. Samo eno stvar. Sobota je. Si vedela? Prejšnji teden ti je sestra posadila žafrane nad glavo, si vedela?
Kdo? je rekla. Kaj? Odjebi. Pusti me pri miru. Mrtva sem, zaboga.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008