Nekega dne je v našo hišo prispela družina iz Bakuja – zakonski par z dvema sinovoma. Prvemu je bilo pet, drugemu kakšnih osem let. Z letalom so iz Izraela prispeli na Dunaj, vendar niso imeli avstrijskega vizuma, očitno so mislili, da se bodo kar pretihotapili mimo avstrijskega mejnega uradnika. Naivno nadejanje. Sporočili so jim, da jih bodo s prvim letalom poslali nazaj v Izrael. Stvar se je malo zavlekla. Letališki uslužbenci so bili nepazljivi. »Ilegalce« so za trenutek pustili brez nadzora in ti so izrabili priložnost, pustili prtljago kar tam in jo popihali, najeli taksi in se odpeljali v Brigittenau. Naslov naše hiše se je že poprej raznesel vse do Izraela.
Med emigranti je zavladal nemir. Bali so se, da bo kmalu prišla policija, da prime nove prišleke in jih deportira. Ista usoda bi potem pretila tudi vsem drugim. Hišni stanovalci so se na nujno sklicanem zboru stanovalcev posvetovali, kaj bi kazalo storiti. Nekdo se je domislil, da bi ponoči stražili pred hišnimi vrati in postavili barikade. Če bi zares prišla policija, bi družino iz Bakuja že znali obvarovati. »Ne bodo si vendar drznili naskočiti hiše, polne Judov, in nas vse premlatiti,« je razložil nekdo. »Po vsem, kar so storili Judom, že ne. In tudi deportirali nas vseh ne bodo. Iz istega razloga.«
Razen nekaj redkih nejudovskih stanovalcev, ki so še ostali, to pomladno noč nihče ni zatisnil očesa. Nekaj mladih emigrantov je v hišo zvleklo železne zabojnike za smeti, ki so stali na dvorišču, in naredilo iz njih barikado, ki je na pol poti med vežnimi vrati in stopnicami puščala samo ozek prehod. Stražarji so se redno menjavali. Zunaj pred vrati pa je obenem stal še izvidnik, ki je imel pri sebi piščalko, da bi – če bo potrebno – alarmiral hišo.
»Kar naj pridejo,« je rekel stražar na barikadi, moški srednjih let, ki sem ga poznal kot strica Kostjo, in stisnil pesti. »Aprila petinštirideset sem kot rdečearmejec osvobodil Dunaj. In tole bo zdaj druga bitka za Dunaj!«
Meni se je vse zdelo na moč vznemirljivo in neizmerno sem občudoval strica Kostjo, čeprav s svojim trebuščkom, plešo in debelimi naočniki ni bil ravno izrezan vojak.
»Pridi, pustiva moške, naj se gredo svojo vojno,« je rekla mama. »Greva gor. Kadar se moški vedejo kot otroci, je treba otroke spraviti na varno.«
»Ah, pusti ga vendar,« je rekel oče, ki se je ravno vrnil iz »štaba« v tretjem nadstropju, »saj se ne bo nič zgodilo.« Povedal je, da emigrant iz Bakuja docela skrušen sedi na kavču pri družini Friedmann, neuradnem zbirališču vseh v hiši stanujočih Rusov, in se nenehno opravičuje za razburjenje, ki ga je povzročil; da se je njegova žena razjokala in da so otroci kot lačni volkovi oplenili hladilnik gospe Friedmann, ki so ji za čuda vsi stanovalci v hiši brez trohice ironije pravili madam Friedmann.
»Gumijevko potrebujem,« je rekel stric Kostja, »na podstrešju gotovo kje leži kakšna železna palica.« Mama je zavzdihnila, me prijela za roko in potegnila za sabo po stopnicah, jaz pa sem po tihem sklenil, da bom na podstrešju poiskal palico za strica Kostjo. A je bilo že prepozno. Razlegel se je predirljiv pisk. Treskanje vrat. Kriki. Mama me je za trenutek izpustila in že sem skupaj z drugimi stanovalci po stopnicah zdrvel navzdol. Dobro se še spominjam starejšega moškega, ki je grozeče mahal s svojim orožjem, stoječo svetilko. In potem sem v medli svetlobi na hodniku na lepem zagledal svojega prijatelja Viktorja. Povsem premočen in tresoč se od strahu je stal zraven svojih staršev.
»Uh, kakšen sprejem, pa še tako pozno ponoči,« je zamrmral Viktorjev oče, izpustil kovček na tla in si začel odpenjati dežni plašč. »Sploh nisem vedel, da smo tako pomembni.«
Potem ko se je razburjenje poleglo in je vsako vprašanje dobilo svoj odgovor, je gospa Friedmann novim prišlekom pripravila ležišče. Med štedilnikom in umivalnikom, kjer je manjkal linolej in je nekoč očitno stala kredenca, je bilo na tleh prostora za troje ljudi.
Do jutra se je položaj umiril. Policije ni bilo in družini iz Bakuja je pozneje uspelo svoje bivanje v Avstriji legalizirati. Takrat, v sedemdesetih letih, je bilo to še mogoče. Vsa hiša se je smejala izvidniku, ki je tri postave, ki so se naenkrat prikazale v dežju in zavile naravnost proti naši hiši, imel za policiste v civilu in je zapiskal alarm ...

© Modrijan založba, d. o. o., 2008