Slonov rilec je dolg meter in osemdeset centimetrov, debel trideset centimetrov in vsebuje šestdeset tisoč mišic. Sloni lahko – kadar jih uporabijo pri gradnji mostov – z rilci ruvajo drevesa, kopičijo les ali skrbno polagajo velikanske hlode natančno na pravo mesto. Slon lahko rilec ovije okoli svinčnika in napiše črko na kos papirja velikosti te strani. Z dvema mišičnima podaljškoma na konici lahko izpuli trn, pobere buciko ali kovanec, odčepi steklenico, izmakne zapah z vrat kletke in ga skrije na polici ali stiska skodelico tako trdno, da mu jo lahko izpuli le drug slon – ne da bi jo strl. Konica je tako občutljiva, da lahko z njo tudi z zavezanimi očmi razpoznava obliko in teksturo predmetov. V divjini sloni z rilcem ruvajo šope trave in si jih otepajo ob kolena, da odstranijo umazanijo, otresajo kokosove orehe s palm in si prašijo telesa s peskom. Z rilcem otipavajo tla, ko hodijo, da ne padejo v skrite luknje, ter izkopavajo vodnjake in iz njih izsesavajo vodo. Sloni lahko hodijo pod vodo po strugah globokih rek ali kilometre daleč plavajo kot podmornice, pri čemer uporabljajo rilec kot cev za dihanje. Z pomočjo rilca se sporazumevajo s trobljenjem, mrmranjem, rjovenjem, piskanjem, predenjem, hrumenjem in topotom, ki ga ustvarjajo s trkanjem rilca ob tla. Rilec je obložen s kemičnimi receptorji, ki slonu omogočajo, da zavoha pitona, skritega v travi, ali hrano, ki je dober kilometer daleč.
Sloni so edine žive živali, ki imajo ta izredni organ. Njihov najbližji kopenski sorodnik je pečinar, sesalec, ki bi ga komajda lahko ločili od velikega morskega prašička. Vse do tega trenutka o enkratnosti slonovega rilca verjetno sploh niste kaj prida razmišljali. Prav gotovo ni zaradi njega zganjal cirkusa noben biolog. Zdaj pa si predstavljajte, kaj bi bilo, če bi bili nekateri biologi sloni. Obsedeni nad enkratnim mestom rilca v naravi bi se lahko začeli spraševati, kako se je razvil, saj noben drug organizem nima rilca ali sploh ničesar podobnega. Morda bi si ena od šol prizadevala domisliti načinov, kako zbližati svojo vrsto z drugimi. Najprej bi opozorili, da si slon in pečinar delita približno 90 odstotkov DNK, zato pravzaprav niti nista tako zelo različna. Lahko bi rekli, da rilec pravzaprav ne more biti tako zapleten, kot si vsi mislijo; morda je bilo število mišic narobe ugotovljeno. Dalje bi lahko ugotovili, da pečinar v resnici pravzaprav ima rilec, vendar je bil doslej nekako prezrt; navsezadnje ima tudi pečinar nosnice. Čeprav se poskusi šolanja pečinarjev, da bi s svojimi nosnicami pobirali predmete, predvidoma ne bi obnesli, bi morda nekateri zmagoslavno razglašali, da so naučili pečinarje, da potiskajo zobotrebce naokrog z jezikom, ob čemer bi dodali, da gre pri razlikovanju med tem ter zlaganjem hlodov ali pisanjem po tabli le za vprašanje merila. Nasprotna šola, ki bi zagovarjala enkratnost rilca, bi trdila, da se je pojavil povsem iznenada med potomci nekega konkretnega slonjega prednika brez rilca kot proizvod dramatične mutacije. Ali pa bi rekli, da se je rilec pojavil nekako kot samodejni stranski proizvod tega, da se je slonom razvila velika glava. Lahko bi dodali še en paradoks pri razvoju rilca: rilec je absurdno bolj zapleten in koordiniran, kot bi ga kak slonji prednik sploh utegnil potrebovati.
Ti argumenti se vam morda zdijo nenavadni, a prav vsakega od njih je že izrekel ta ali oni znanstvenik iz neke druge živalske vrste o kompleksnem organu, ki ga prav tako ima le ena vrsta, namreč o jeziku. Celo Chomsky se z nekaterimi od svojih najostrejših nasprotnikov strinja o eni stvari: da se zdi, da je edinstveno človeški jezikovni nagon nezdružljiv z moderno darvinsko teorijo evolucije, po kateri kompleksni biološki sistemi nastajajo, ko se skozi generacije postopno kopičijo naključne genetske mutacije, ki izboljšujejo reprodukcijske možnosti. Bodisi jezikovni nagon ne obstaja bodisi se je moral razviti na kak drug način. Ker vas skušam prepričati, da jezikovni nagon obstaja, obenem pa bi vam prav gotovo odpustil, če bi se raje odločili verjeti Darwinu kot meni, bi vas rad prepričal, da ta izbira pravzaprav ni zares potrebna. Čeprav bolj malo vemo o tem, kako se je jezikovni nagon razvil, ni treba dvomiti, da je glavna razlaga enaka kot pri vsakem drugem kompleksnem nagonu ali organu, namreč Darwinov nauk o naravnem izboru.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010