Svet brez vojn

Vojna lahko ekosisteme na Zemlji spremeni v pekel: spomnite se samo na zastrupljene vietnamske džungle. Brez kemičnih primesi pa je vojna – zanimivo! – pogosto rešitev za naravo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so si v državljanski vojni med sandinisti in kontraši v Nikaragvi, ki je ohromila izkoriščanje školjk in lesa vzdolž Moskitske obale, izropana gojišča jastogov in gozdovi karibskega bora presenetljivo opomogli.
Pa je bilo potrebno manj kot eno desetletje. In zdaj odpotujmo v kraj, kjer ni bilo ljudi že 50 let ...
Pobočje je gosto posejano z minami, zaradi česar ga Ma Jong-un posebej občuduje. Pravzaprav občuduje dozoreli gozd nazobčanega hrasta, korejske vrbe in čremse, ki rase povsod, od koder so mine pregnale ljudi.
Ma Jong-un, mednarodni koordinator pri Zvezi korejskih okoljevarstvenih gibanj, se v veliki kii na propanski pogon vzpenja skozi bombažno novembrsko meglo. Z njim so okoljevarstvenik An Čang-hi, strokovnjak za mokrišča Kim Kjung-von ter fotografa divjadi Park Džong-hak in Čin Ik-tae. Pravkar so zapustili južnokorejsko nadzorno točko ter skozi labirint črnih in rumenih betonskih zaprek vstopili v to zaprto območje. Stražarji v zimskih kamuflažnih uniformah odložijo puške in pozdravijo ekipo iz ekološke zveze – odkar so bili pred enim letom zadnjič tu, so dodali znak, da je njihova postojanka tudi okoljevarstvena nadzorna točka za ohranjanje mandžurskih žerjavov.
Medtem ko so uradniki preverjali dokumente, je Kim Kjung-von v gostem grmovju blizu nadzorne točke opazil več pivk, par dolgorepk in zvonko pojočega kitajskega dlakavca. Zdaj kombi med vzpenjanjem splaši par fazanov in več modrokrilih srak, čudovitih ptic, ki jih drugje v Koreji skoraj ni.
Ekipa zapelje v območje civilnega nadzora, pet kilometrov širok pas ozemlja, ki leži tik pod severno mejo Južne Koreje. Že dobrega pol stoletja skoraj nihče več ne živi v tem pasu, čeprav smejo kmetje tu gojiti riž in ženšen. Po nadaljnjih petih kilometrih vožnje po makadamski cesti, obdani z bodečo žico, na kateri ždijo divje grlice in rdeči trikotniki opozarjajo na še več minskih polj, kombi prispe do znaka, ki v korejščini in angleščini opozarja, da vstopajo v demilitarizirano cono.
Kar 250 km dolga in kake 4 km široka demilitarizirana cona, kot jo imenujejo tudi Korejci, je od 6. septembra 1953 tako rekoč brez ljudi. Zadnja izmenjava ujetnikov je prekinila korejsko vojno – ki pa se, tako kot spor, ki je razdružil Ciper, dejansko še ni končala. Razdelitev Korejskega polotoka se je začela, ko je proti koncu druge svetovne vojne, tistega dne, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, Sovjetska zveza napovedala vojno Japonski. V enem letu je bilo te vojne konec. Sporazum med Američani in Sovjeti o razdelitvi vodenja Koreje, ki jo je Japonska okupirala od leta 1910, je postala najbolj vroča stična točka hladne vojne.
Ob podpori kitajskih in sovjetskih komunističnih mentorjev je Severna Koreja leta 1950 vdrla v Južno, vendar so jo sile Združenih narodov potisnile nazaj. Leta 1953 sklenjeno premirje je končalo vojaški zastoj vzdolž prvotne razdelitvene črte ob 38. vzporedniku. Pas na obeh straneh je postal nikogaršnja zemlja oziroma demilitarizirana cona.
Velik del demilitarizirane cone poteka skozi gore. Kjer sledi strugam rek in potokov, razmejitvena črta seka doline, v katerih so ljudje že 5000 let pred sovražnostmi gojili riž. Njihove opuščene terase so zdaj gosto posejane z minami. Od premirja leta 1953 je tja razen občasnih vojaških patrulj in obupanih, bežečih Severnih Korejcev komajda stopila človeška noga.
V njihovi odsotnosti se je dežela Nije med sovražnima državama dvojčicama napolnila z bitji, ki niso imela kam drugam. Eden najnevarnejših krajev na svetu je postal eno najpomembnejših zatočišč divjadi, ki bi drugače morda izginila. Azijski črni medvedi, evrazijski risi, moškatno govedo, kitajski vodni jeleni, pisane kune, ogrožene gorske koze (gorali) in skoraj izginuli amurski leopardi se tukaj oklepajo svojega bržkone začasnega življenjskega prostora – majhnega dela območja, ki bi bilo sicer potrebno za gensko zdrave populacije. Če bi tudi območje južno in severno od demilitarizirane cone ostalo brez ljudi, bi morda dobili priložnost, da se razširijo, namnožijo, si prilastijo svoja nekdanja kraljestva in uspevajo.
Ma Jong-un in njegovi okoljevarstveni kolegi ne pomnijo Koreje brez tega geografskega paradoksa, ki povezuje njeno prepono. Ti današnji tridesetletniki so se rodili v narodu, ki se je dvignil iz revščine v blaginjo, ko so tudi sami odraščali. Zaradi ogromnega gospodarskega uspeha milijoni Južnih Korejcev verjamejo – tako kot Američani, Zahodnoevropejci in Japonci pred njimi –, da je vse lahko njihovo. Za te mladeniče to pomeni tudi divjad njihove dežele.
Ekipa doseže utrjen opazovalni bunker, kjer je Južna Koreja goljufala. Dvesto petdeset kilometrov dolga dvojna ograja z bodečo žico tu ostro zavije proti severu, skoraj kilometer, in se nato vrne. Tako poseže globoko v območje ob razmejitveni črti, nizu postojank po sredini demilitarizirane cone, ki se ji po zahtevah, določenih v premirju, nobena stran ne bi smela približati.
»Saj tudi oni počno enako,« pove Ma Jong-un. Kjerkoli teren ponuja razglede, ki se jim ni mogoče upreti, obe strani izkoristita priložnost, da se približata in se sumničavo ogledujeta. Kamuflažna barva topniških namestitev ne služi za skrivanje, temveč za razkazovanje, kot bi bojevit petelin namesto z grebenom in perjem žugal z grožnjami in strelivom.
Na severnem koncu tega ukradenega ozemlja se demilitarizirana cona za več kilometrov v obe smeri odpre v skalnato praznino. Čeprav že od leta 1953 nobena stran ni streljala, iz velikih zvočnikov na položajih Južne Koreje čez razmejitveno črto pogosto odmevajo žaljivke, vojaške koračnice in celo vreščeča Uvertura Viljema Tella. Trušč se odbija od gorskih pobočij Severne Koreje, katerih gozd so prebivalci v desetletjih skoraj popolnoma izkrčili za gorivo. Neizogibna erozija je vodila v poplavljanje, poljedelske katastrofe in lakoto. Če se bo celoten polotok nekega dne znebil ljudi, bo opustošeni severni del potreboval veliko dlje, da bi biotsko ponovno oživel, medtem ko bo južna polovica za seboj pustila veliko več infrastrukture, ki jo bo narava morala razgraditi.
V vmesnem območju, ki ločuje ti skrajnosti, so 5000 let stara riževa polja, ki so se v zadnjega pol stoletja spremenila v nekdanja mokrišča. Korejski prirodoslovci z dvignjenimi kamerami in teleskopi opazujejo slepeče belo letečo enoto, ki drsi nad bičjem – 11 ptic v popolni formaciji.
In v popolni tišini. To so žive ikone Koreje: mandžurski žerjavi – največji in poleg ameriških žerjavov najredkejši na Zemlji. Spremljajo jih štirje manjši beloglavi žerjavi, ki prav tako spadajo med ogrožene vrste. Pravkar so s Kitajske in Sibirije prileteli v demilitarizirano cono, kjer jih večina prezimi. Če ta cona ne bi obstajala, verjetno tudi njih ne bi bilo.
Mehko pristanejo, ne da bi sprožili katerega od občutljivih detonatorjev. Mandžurski žerjavi, v Aziji čaščeni kot sveti prinašalci sreče in miru, so se ponevedoma znašli sredi razgrete napetosti med dvema milijonoma vojakov, ki se z naperjenimi možnarji motrijo čez to nenamerno zavetišče divjadi.
»Mladiči,« šepne Kim Kjung-von in usmeri svoj daljnogled proti dvema mladima žerjavoma s še vedno rjavo krono, ki brodita po potoku in z dolgima kljunoma brskata za gomolji pod vodo. Teh ptic je samo še okoli 1500 in vsaka nova izvalitev je izjemno pomembna.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

__________________________________

www.worldwithoutus.com
en.wikipedia.org/wiki/The_World_Without_Us