Na zofi pri oknu je obris nekoga. Zaradi svetlobe za človekom in zaradi bleska svetlobe, ki še vedno polni njene oči z rdečo in črno, je obraz lisa svetlobe in teme. Astrid gleda v talno oblogo, dokler se ji vid ne vrne. Vidi gola stopala.
To mora biti nekdo v zvezi s hišo, štor iz vasi. Gotovo je ena Michaelovih študentk. Astrid spet zamežika in ji pokaže hrbet. Ne meni se za ta konec sobe. Zelo previdno izključi kamero in pobere polnilec in drugo baterijo izza grozljivih starih brošur v tisti zadevi, knjižni omari. Odnese jih v kuhinjo.
Michael na krožniku lupi hruško. Krožnik je sto in stokrat uporabilo kdo ve koliko ljudi, ki so bili v tej hiši. Hruško lupi z nožem, ki ima lesen ročaj. V les ročaja je pronicala vsa umazana voda za pranje od vseh primerov, ko ga je pralo stotine mrtvih starih ljudi, ki so tukaj živeli ali bili na počitnicah.
Tudi opekač ima v sebi stare drobtine drugih ljudi. Astrid odloži pribor za kamero na stol, odvije nekaj kuhinjske folije in z nenačetega konca štruce odlomi košček kruha. Podstandardni pekač pokrije s folijo in položi kruh pod pekač, ki ga prižge. Potem sede na stol pri vratih in binglja z nogami.
Kdo je človek v sprejemnici? vpraša Michaela, ki reže hruško na lične bele rezine.
Nekaj ima opraviti z materjo, reče Michael. Avto se ji je pokvaril.
Prime krožnik s hruško, gre v sprejemnico in mrmra napev. Mrmra Beyoncéino pesem. Misli si, da je tako na tekočem, tj. popolnoma nadležen je.
Astrid z roko udarja ob stranico stola, da bi videla, ali bo bolelo. Boli, pa ne zelo. Spet udari, močneje. Bolj boli. Seveda znanost lahko dokaže, značilno in ironično, da njena roka pravzaprav ne tolče po stolu, tako da razdaljo deli na vedno manjše dele. Spet udari. Av.
Čaka, da se kruh malo zasmodi.
V sprejemnici sliši Michaela, ki glasno govori. Odpre smetnjak. Lupina hruške je zvita na vrhu ostankov sinočnje večerje. Njena notranjost je žareče bela. Potegne jo ven. Olupil jo je v enem samem kosu. Drži jo v roki, tako da se spet združi nazaj v obliko, kakršno je imela pred lupljenjem. Košček, ki se ga drži pecelj, stoji na vrhu kot klobuk. To je prazna hruška!
Lupino pusti spet pasti v smetnjak, pusti, da pade pokrov. V umivalniku si umije roke. Michael pride nazaj. Vidi, kako mu nasmeh, ki ga nosi za osebo v sprejemnici, počasi zamira, ko vstopa.
Astrid, to se žge, reče.
Izvleče mrežico, odpre smetnjak in vrže vanj, na lupino hruške po površini črni opečenec.
Če bi ga takoj lepo odrezala, reče, ga ne bi tako zažgalo.
Rada imam zažganega, tiho odvrne.
S štruce odreže novi dve rezini in ju spusti v opekač.
Ne, hvala, reče Astrid.
Michael ne sliši. Kakšen drekač je. Nekaj počenja s kafetjero. Njegovo drugo ime je obtičalo na koncu njenega prvega, pa o tem sploh nima besede. Pobere svoj pribor za kamero in gre po hodniku. Vendar sploh nima predstave, kje na hodniku te podstandardne hiše so vtičnice. Nikjer nobene ne vidi. Ve, kje so vtičnice v sprejemnici pa v sedežnem delu sprejemnice. Ali pa bi lahko šla nazaj po stopnicah gor, ampak značilno in ironično je slišati, kot da sta Katrina in sesalnik zdaj v njeni sobi. Pravzaprav ne predstavlja kakšne posebne higienske razlike, da površino samo sesaš. Starci so lizali pohištvo z mrtvimi jeziki in v ograjo vse do vrha stopnic vtisnili drobce kože s svojih starih rok.
Vrne se nazaj v vežo. Vse vtičnice ob TV so uporabljene. Če bo kakšno iztaknila, se bo zaradi nečesa znašla v težavah.
Mahoma hrup sesalnika poneha. Francoska okna so odprta. Sobo napolni zvok vrta, tj. ptiči itd. Gre nazaj v sprejemni del prostora in izključi standardno svetilko. Vključi polnilec in vstane.
V rumenem pravokotniku sončne svetlobe, ki prihaja skozi visoko prednje okno, leži na zofi stegnjena oseba. Njena gola stopala so na zofi, kakor da tukaj živi. Oči ima zaprte. Pravzaprav spi.
Astrid se približa zofi.
Nekakšna ženska je, ampak prej punca. Njeni lasje naj bi bili svetli, ampak Astrid lahko vidi veliko globljo črnino v laseh, pri koreninah preče. Stopala ima na blazinah. Podplati so precej umazani.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008