Julia Rombouts, ki sme tu in tam peti z jugozahodnoflamsko skupino De Karakollen, v jutranji halji leži na postelji. Dvaindvajset let ima, je devica, naravna svetlolaska, in tehta oseminštirideset kilogramov.
Dvigne nogo, jo stegne, občuduje satenasti lesk svojih meč, svojega stegna. Julia bi si želela nekoliko tanjših nog, njena vzornica je Twiggy. Brezbrižno se poboža po stegnu. Njena sestra Alice iz kopalnice kriči, da mora pohiteti. Kaj Alice sploh briga, kdaj gre od doma? Julia se mora šele čez dvajset minut zglasiti v Salonu Jeanine, kjer jo čakajo dame.
Julia gre rada v salon, rada ima njegov vonj, klepetanje gospa, nenehno pozornost, s katero skupaj z Jeanine obsipata dame, njihovo občudovanje.
»O, Julia, vse bi dala, da bi imela postavo, kot je tvoja!«
»Narava je kruta. Zakaj imaš ti tako lepe, dolge trepalnice?«
»In ti tvoji lasje, Julia, tako gosti so in zdravi, tako svetleči. Moji pa ...! V šopih mi izpadajo, vse odkar sem na svet spravila našega malega Leona.«
Na začetku je Julio tovrstno kipeče laskanje spravljalo v zadrego. Zdaj je ne več. Smeje se v ogledalu omare, razkazuje svoje zobe kot modeli v Marie Claire. V drugem času, v drugi deželi, z drugimi starši bi tudi njo lahko občudovali v Marie Claire.
Julia se pogladi po notranji strani stegna, tokrat ne več tako brezbrižno. Pusti, da zdrsne s postelje. Kot bi kdo ležal na tleh in bi jo povlekel k sebi, dokler se ne zagleda v ogledalu, zleknjena, v jutranji halji, ki se ji je ovila okoli pasu. Razširi nogi, dvigne kolena. Zdaj jo vidi tudi oni drugi. Nasmehne se mu, čeprav nima obraza. Nato zapre oči, radovednež izgine pod posteljo. Močno stisne svoje bradavice, se prevali in nasloni na komolca, zadnjico potisne nazaj, eno nogo dvigne visoko, kot jo le more. Zlekne se na hrbet, zatipa pas svoje jutranjke, si ga potisne med stegna in ga povleče visoko med ritnici, dokler mokri trak ne izgine v mesu. Drgne ga naprej in nazaj, dokler je ne začne boleti.
»Julia,« jo pokliče Alice, ki stoji naslonjena na podboj.
»Kaj je spet?« vpraša Julia. Spusti pas, obleži z razširjenimi nogami, se še naprej gleda v ogledalu.
»Daj, pohiti,« reče Alice, s pogledom, uperjenim v njeno mednožje.
»Že grem,« zazeha Julia, se s štirimi prsti poboža po svoji svetlikajoči se špranji.
»Že dvakrat si zamudila v službo,« zagodrnja Alice in poklekne zraven nje. Z naglo kretnjo odrine Julijino roko. Poliže Julijin bok, njen ploski trebuh, njene dimlje. S kazalcem razširi gubi in z jezikom zdrsi prek mlačnih ustnic, šestkrat, sedemkrat. Nato Alice vstane.
»Pokonci, lenoba,« čemerno reče.
»Spet si obula moje nogavice,« jo opomni Julia. Bele čipkaste nogavice, ki jih je Julia kupila v Londonu, skupaj z lilastim dežnim plaščem z rožnatimi rožicami.
»Ti pa nosiš moje zlate čevlje na vezalke,« ji vrne Alice.
Medtem ko si Julia topira in lakira lase, ji sestra pove, da so v vasi menda opazili Renéja Catrijssa.
Julio to razdraži. Da ji Noël tega ni povedal!
Ko se na svojem solexu pelje v Salon Jeanine, se pomiri. Seveda je Noël zvest svojemu bratu. Družinske vezi. A vseeno bi rada videla tega moža, ki se je iz džungle, polne praproti človeške velikosti in lian s kačami, vrnil domov v našo zaostalo hinavsko vas. Kakšen neki bi bil bojevitež v postelji, bi rezgetal, stokal, se topil od užitka?
Ali pa se kruti borec, o katerem kroži toliko govoric, nagiba bolj na drugo stran in je zato odšel v Kongo, k svojim kompanjonom, med vojake – ljubimce? Se zato nikoli ni ogrel zame? Ali pa je bil ponižani, zaznamovani mož sam sebi zadosti?
Čas bi že bil, da bi se spet enkrat pošteno zaljubila. Do zdaj se je zares zaljubila samo dvakrat, in še takrat prvič samo na kratko in na hitro. Holandec John je bil številka ena. Dokler je bil v Belgiji. Ko pa se je vrnil v Amsterdam, k svojim uporniškim frajerjem, je ljubezen zamrla.
Daleč od oči, daleč od srca. Potem je prišel Edgar s svojimi poltenimi ustnicami, bujnimi lasmi, pisanimi majicami, otročjimi prepiri. Tudi on je odšel. Neučakan, ker tistega nisem hotela, z njim že ne.
Vse je lahko počel z mano. On in Bernard in Eddy in Jan in notarjeva dvojčka, celo kretenski županov poba – vse sem jim pustila, ampak tega ne. Ker sem romantična. To mi dame v Salonu Jeanine dostikrat rečejo. »Oh, Julia, kako si vendar romantična!« – »Ampak, Julia, človek bi pomislil, da čakaš na Romea.« – »Ne čakaj predolgo, ljubica, kajti čas medu in mleka hitro mine.« – »In kaj imaš od Romea, če morata jesti suh kruh?«
Še največ sme Noël. Hočem reči: največ bi smel Noël. Če bi to hotel. Z Noëlom sva kot kraljeva otroka. Preprosto nama ni usojeno biti skupaj, kot pravi pesem.
Noël je pretirano sramežljiv. Nekoč sem imela na sebi kratko, živo rožnato obleko, kot kakšna lutka, in rekel je: »To je pa prekratko.«
»Vsi v Angliji nosijo takšne obleke.«
»Fantje že ne.«
»Punce, tepček!«
»Rekla si: vsi.«
Noëla imam rada zaradi preteklosti. Pastelne preteklosti v soju sveč, midva kot nespametna otroka; on je sesal moje prsi, dvakrat manjše, kot so zdaj. Potem je padel, še preden bi lahko postal moški.
»Kje smem, Julia?«
»Povsod.« Pod mojimi pazduhami, mednožju, po vratu, ustih, predvsem po laseh. Vodim ga prek svojega telesa, tisto malo, svetlikajoče se, trepetavo one, in ga božam, dokler Noël iz sebe ne iztisne začudenega, presenečenega vzdiha, potem pa desetkrat ponovi moje ime in na ustih se mu zariše nežen, sumničav, nekoliko poševen nasmešek, ki ga je dobil od Alme. In spet izgovori moje ime. »Julia, kdaj me boš naučila plesati La Bambo?«

© Modrijan založba, d. o. o., 2009