Pokazala mu je Metzgerjevo pismo. Mucho je vedel vse o njej in Pierceu: končalo se je leto prej, preden se je Mucho oženil z njo. Prebral je pismo in ob tem plaho utripal z vekami.
»Kaj naj naredim?« je rekla.
»Oh, ne,« je rekel Mucho, »napačnega si našla. Ne mene. Niti najine davčne napovedi ne znam izpolniti. Izvršiti oporoko, o tem ti ne morem nič povedati, obišči Rosemana.« Njunega odvetnika.
»Mucho. Wendell. Bilo je konec. Preden je nanjo napisal moje ime.«
»Ja, ja. Samo to sem mislil, Oed. Nisem primeren.«
Zato je naslednje jutro naredila tako, šla je obiskat Rosemana. Po pol ure pred ogledalom, ko si je zarisala in nato popravila črni črti na vekah, je ta vsakokrat postala nazobčana ali vijugava, preden je mogla odmakniti črtalo. Prebedela je večji del noči po še enem telefonskem klicu ob treh zjutraj, najavljajoči zvonec je bil očitna srčna groza, tako z jasnega se je pojavil, naprava, ki je bila še pravkar negibna, takoj nato vrešči. Oba sta se nemudoma prebudila in obležala z iztegnjenimi sklepi, prvih nekaj zvonjenj niti drug drugega nista hotela pogledati. Končno je prevzela klic, ker ni imela, kolikor je vedela, česa izgubiti. Bil je dr. Hilarius, njen psihiater ali psihoterapevt. Vendar je bil slišati kot Pierce, ki oponaša gestapovskega častnika.
»Menda vas nisem prebudil, kaj?« je suhoparno začel. »Slišati ste prestrašeni. Kako je s tabletami, ne pomagajo?«
»Ne jemljem jih,« je rekla.
»Se vam zdi, da vas ogrožajo?«
»Ne vem, kaj je v njih.«
»Ne verjamete, da gre samo za pomirjevala.«
»Naj vam zaupam?« Ni mu zaupala, in to, kar je potem povedal, je pojasnilo, zakaj ne.
»Še zmeraj potrebujemo stočetrtega za most.« Suho se je hahljal. Most, die Brücke, je bilo njegovo ljubkovalno ime za eksperiment, ki ga je pomagal voditi občinski bolnišnici, o učinkih LSD-25, meskalina, psilocibina in podobnih drog na velikem vzorcu primestnih žena. Duševni most. »Kdaj nam boste dovolili, da vas uvrstimo na naš seznam?«
»Ne,« je rekla, »na izbiro imate pol milijona drugih. Tri zjutraj je.«
»Hočemo vas.« V zraku nad svojo posteljo je zdaj zagledala dobro znano podobo Strica, ki se pojavlja pred vsemi našimi poštnimi uradi, oči so se mu nezdravo svetile, upadla rumena lica so bila kar najbolj nasilno zardela, prst ji je upiral med oči. Hočemo tebe. Dr. Hilariusa ni nikoli vprašala, zakaj, ker se je bala vsega, kar bi morda odgovoril.
»Zdaj imam halucinacije, za to ne potrebujem drog.«
»Ne opisujte jih,« je hitro rekel. »No. Ste se hoteli še o čem pogovoriti?«
»Sem vas jaz poklicala?«
»Se mi je zdelo,« je rekel, »imel sem občutek. Ne telepatijo. Ampak stik s pacientom je včasih čuden.«
»Tokrat ne.« Odložila je. In potem ni mogla zaspati. Ampak naj jo vrag, če bo vzela kapsule, ki ji jih je predpisal. Dobesedno vrag. Na noben način se ni hotela navleči, to mu je povedala.
»No,« je skomignil, »kaj se niste navlekli name? Pustiva torej. Ozdravljeni ste.«
Pa ni pustila. Saj ne, da bi imel psihiater kakšno mračno moč nad njo. Vendar je bilo laže ostati. Kdo bi vedel za dan, ko bo ozdravljena? On že ne, to ji je sam priznal. »Tablete so drugačne,« se je zagovarjala. Hilarius se ji je samo nakremžil, tako kot ponavadi. Poln je bil zabavnih odstopanj od pravovernosti. Njegova teorija je bila, da obraz, someren kot Rorschachov madež, pripoveduje zgodbo kot slika TAT-a, vzbudi odziv kot predlagana beseda, zakaj torej ne. Trdil je, da je nekoč ozdravil primer histerične slepote s svojo številko 37, »Fu-Manču« (mnogi obrazi imajo tako kot nemške simfonije številko kakor tudi vzdevek), ki je obsegala zategovanje oči s kazalcema, povečevanje nosnic s sredincema, široko raztegovanje ust z mezincema in izplazenje jezika. Pri Hilariusu je bilo zares vznemirljivo. In dejansko, ko je Oedipina halucinacija Strička Sama zbledela, jo je nadomestil ta obraz Fu-Mančuja, ki se je razpuščal in ostal z njo, kolikor je še bilo ur pred zoro. Njeno stanje je bilo komaj primerno, da bi obiskala Rosemana.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011