F. je rekel: Ničesar ne povezuj. To pripombo mi je zavpil, medtem ko si je pred kakšnimi dvajsetimi leti ogledoval mojega vlažnega kurca. Ne vem, kaj je videl v mojih medlečih očeh, nemara lesket hlinjenega vsesplošnega razumevanja. Včasih, potem ko mi je prišlo ali tik preden sem zaspal, se je zdelo, kot da bi mi misli stopile na pot, široko kakor nit in neskončne dolžine, nit, ki je enake barve kot noč. Vse dlje in dlje po ozki stezi so mi jadrale misli, gnane od radovednosti, razsvetljene od sprejemanja, daleč in stran, kot operjeni trnek, ki ga z veličastnim metom vržeš globoko v svetlobo nad potokom. Nekje, zunaj mojega dosega, mojega nadzora, se trnek zravna v ost, ost se ogoli v šivanko in šivanka sešije skupaj svet. Šiva kožo na okostje in rdečilo na ustnice, prišije Edith na njeno gledališko ličilo, čepečo (tako dolgo, kot se spominjam jaz, ta knjiga ali večno oko) v najini nerazsvetljeni podkleti, šiva šale na goro, potuje skozi vse kot neumorni krvotok, predor pa je napolnjen s tolažilnim sporočilom, s čudovitim poznavanjem enotnosti. Vse neskladnosti sveta, različna krila paradoksa, obe plati problema, vprašanja za trganje venčnih listov, škarjasta vest, vsa nasprotja, stvari in njihove podobe, pa stvari, ki ne mečejo sence in samo vsakdanje eksplozije na cesti, ta ali oni obraz, hiša in zobobol, eksplozije, ki imajo samo različne črke v svojih imenih, moja igla prebada vse to, in naj jaz sam, moje pogoltne fantazije, vse, kar je obstajalo in obstaja, vsi mi smo del ogrlice enkratne lepote in nesmisla. Ničesar ne povezuj, je zavpil F. Položi stvari drugo ob drugo na svojo arboritno mizo, če moraš, a ničesar ne povezuj! Vrni se, je zavpil F. in vlekel mojega mlahavega kurca kot vrv za zvonec, stresal ga je kot namizni zvonec v rokah velike gostiteljice, ki želi, da postrežejo naslednjo jed. Ne pusti se preslepiti, je zakričal. Pred dvajsetimi leti, kot pravim. Samo razglabljam, kaj je izzvalo njegov izbruh, to je nekakšno režanje vsesplošnega sprejemanja, ki je na obrazu mladega moškega zelo neprijetno. Prav tistega popoldneva mi je F. povedal eno izmed svojih najbolj presenetljivih laži.
– Prijatelj moj, je rekel F., ne smeš se počutiti krivega zaradi vsega tega.
– Zaradi česa?
– Oh, saj veš, ker ga drug drugemu cuzava, ker gledava filme, zaradi vazelina, zaradi igračkanja s psom, ker se pogosto odkradeva z državoznanstva, zaradi neumnosti s pazduhami.
– Niti najmanj se ne počutim krivega.
– O, se. Pa ni treba. Veš, je rekel F., to sploh ni homoseksualnost.
– Oh, F., nehaj že. Homoseksualnost je samo ime.
– Zato ti tole tudi pripovedujem, prijatelj moj. Živiš v svetu imen. Zato sem usmiljen in ti to tudi pripovedujem.
– Bi rad uničil še en večer?
– Poslušaj me, ti ubogi A-!
– Ti se počutiš krivega, F. Krivega kot hudič. Ti si tisti, ki je kriv.
– Ha. Ha. Ha. Ha. Ha.
– Vem, kaj bi rad naredil, F. Rad bi uničil večer. Nisi zadovoljen s preprostima vrhuncema in prijetnim drezanjem v luknjo.
– Prav, prijatelj moj, prepričal si me. Medlim od krivde. Tiho bom.
– Kaj si hotel povedati?
– Nekakšno izmišljotino o svoji pregrešni krivdi.
– No, povej mi, če si že začel.
– Ne.
– Povej mi, F., za božjo voljo, zdaj se samo pogovarjava.
– Ne.
– Bodi preklet, F., večer skušaš uničiti.
– Ganljiv si. Prav zato ne smeš niti poskusiti ničesar povezovati, tvoje povezave bi bile ganljive. Judi mladim možem niso dovolili preučevati kabale. Povezovanja bi morala biti prepovedana za državljane pod sedemdesetim letom.
– Prosim, povej mi.
– Ne smeš se počutiti krivega zaradi vsega tega, ker to ni samo homoseksualnost.
– Saj vem, da ni, jaz ...
– Utihni. Ni zgolj homoseksualnost, ker nisem zgolj moški. Po pravici povedano, sem imel švedsko operacijo, včasih sem bil punca.
– Nihče ni popoln.
– Utihni, utihni. Človek se utrudi od dobrih del. Rodil sem se kot punca, v šolo sem hodil kot punca v modri tuniki z drobno izvezeno rožo na prednjem delu.
– F., saj se ne pogovarjaš z enim svojih čistilcev čevljev. Po naključju te zelo dobro poznam. Živela sva v isti ulici, skupaj sva hodila v šolo, v istem razredu sva bila, milijonkrat sem te po telovadbi videl pod prho. Deček si bil, ko si hodil v šolo. V gozdu sva se igrala zdravnika. Kakšen smisel ima vse to?
– Tako stradajoči zavrača hrano.
– Na živce mi gre, kako skušaš vse končati.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009