Ruanda, 6. aprila 1994. Umorjen je predsednik republike Juvénal Habyarimana. To je bil znak za začetek morije, ki je v deželi divjala tri mesece. Hutujski skrajneži so pobijali tutsijsko manjšino in hutujske nasprotnike režima. Pred ravnodušnimi očmi mednarodne skupnosti se je začel eden najbolj uničevalnih genocidov v afriški zgodovini, plod boleče preteklosti, kjer imajo tudi nekdanje kolonialne sile svoj del odgovornosti. Po podatkih Mednarodnega komiteja Rdečega križa je v pobojih umrlo 500 tisoč do milijon ljudi. André Sibomana (1954–1998), ruandski duhovnik, novinar in borec za človekove pravice, se spominja tega dogajanja, ki še kar naprej pretresa območje Velikih jezer. Ne da bi se izmikal vprašanjem, navaja dejstva, razkriva mehanizme morije in analizira vzroke. Kako bi iz same zgodovine Ruande pojasnili tako besnenje sovraštva? Kako naj razumemo, da so bili možje in žene zmožni takih skrajnosti? Kakšna je bila vloga Cerkve? Kristjani imajo nedvomno posebno odgovornost. V tej že zelo zgodajpokristjanjeni deželi niso znali preprečiti grožnje genocida.