Prekleta nespečnost je čisto ušla z vajeti. Že peto noč ni miru, in čim dlje to traja, tem huje je. Če pa zadremaš pred svitom, imaš take sanje, da ti sam Alah pomagaj. Zbudiš se ves polomljen, in v glavo, omotično od nočnih prividov, prihajajo vsakršne neumnosti. Mogoče je pa res že čas, da grem v pokoj. Najraje bi vse poslal k vragu, pa ne morem. Na svetu ni ničesar hujšega od revne, beraške starosti. Nekdo si namerava prisvojiti zaklad, vreden poldrugo milijardo frankov, ti, stari, pa boš moral živeti z ubogimi sto petindvajsetimi na mesec.
Zvečer so nebo razsvetlile strele, veter je zatulil v jamborih in Leviatan se je težko zazibal na črnih, mogočnih valovih. Gauche je dolgo ležal v postelji in gledal v strop. Strop je bil enkrat temen, drugič nenaravno bel – kadar je nebo razsvetlila strela. Po palubi je ropotal dež, na mizi pa se je, pozvanjajoč z žličko, vozil naprej in nazaj pozabljen kozarec z miksturo za bolna jetra.
Gauche je prvič v življenju doživel vihar na morju, a se ni bal. Je sploh mogoče potopiti to plavajočo gmoto? Malo se bo zibalo, malo ropotalo, potem pa se bo umirilo. Slabo je samo to, ker zaradi grmenja ni mogoče zaspati. Komaj te začne zmanjkovati, pa spet – tram-tararam!
No, očitno je kljub vsemu zaspal, ker se je zdaj sunkovito dvignil na postelji, ne da bi dojel, kaj se dogaja. Srce mu je bílo težko in doneče, da se je razlegalo po vsej kajuti.
Ne, to ni srce, to so vrata.
»Komisar! (Tok-tok-tok.) Komisar! (Tok-tok-tok.) Odprite! Hitro!«
Čigav je ta glas? Zdi se, da Fandorinov.
»Kdo je? Kaj hočete?« je zakričal Gauche in si pritisnil dlan k levi strani prsi. »Se vam je zmešalo?«
»Odprite, vrag vas vzemi!«
Oho! Poglej si no, kako govori diplomat. Očitno se je zgodilo nekaj resnega.
»Takoj!«
Gauche si je sramežljivo potegnil z glave nočno čepico s cofom (stara Blanche jo je spletla), si ogrnil haljo in obul natikače.
Pogledal je skozi priprta vrata – res je bil Fandorin. Bil je v salonski suknji, s kravato, v roki je držal palico s koščenim glavičem. Oči so mu gorele.
»Kaj je?« je sumničavo vprašal Gauche. Takoj je vedel, da bo od nočnega obiskovalca slišal kakšno grdobijo.
Diplomat je začel govoriti v zanj čisto neznačilnem slogu: odsekano, hitro in brez jecljanja:
»Oblecite se. Vzemite orožje. Aretirati je treba kapitana Reniera. Takoj. Ladjo vodi proti čerem.«
Gauche je stresel z glavo – kako se mu more sanjati tak nesmisel?
»Kaj je z vami, gospod Rus, ste kadili hašiš?«
»Nisem sam,« je odvrnil Fandorin.
Komisar je pomolil glavo na hodnik in videl, da zraven stojita še dva. Eden je zmešani baronet. Kdo pa je drugi? Glavni navigator, kako mu je že ... Fox.
»Podvizajte se,« je diplomat odsekano nadaljeval. »Časa je malo. Bral sem v kajuti. Trkanje. Sir Reginald. Ob enih ponoči je izmeril položaj ladje. S sekstantom. Smer ni prava. Otok Manaar bi morali obpluti po levi strani. Zdaj plovemo po desni. Prebudil sem navigatorja. Fox, pripovedujte.«
Navigator je stopil naprej. Videti je bil zares prestrašen.
»Tam so plitvine, monsieur,« je začel govoriti v polomljeni francoščini. »In čeri. Leviatan je zelo težek. Šestnajst tisoč ton, monsieur! Če nasede, se bo prelomil na pol kot francoski kruh. Kot baguette, razumete? Če bomo še pol ure pluli v tej smeri, bo konec, ladje ne bo več mogoče obrniti!«
Lepa reč. Zdaj se mora stari Gauche spoznati še na pomorske zadeve! Nekakšen otok Manaar se je zvalil na njegovo glavo!
»Zakaj pa sami ne rečete kapitanu, da ... no, da pluje v napačno smer?«
Navigator je pogledal Rusa.
»Gospod Fandorin pravi, da ne smemo.«
»Renier je očitno postavil vse na kocko,« je spet začel zabijati žeblje diplomat. »Sposoben je vsega. Samo ukaže – in navigatorja bodo postavili pod stražo. Zaradi kljubovanja. Lahko tudi uporabi orožje. On je kapitan. Na ladji je njegova beseda zakon. Poleg nas treh nihče ne ve, kaj se dogaja. Potrebujemo predstavnika oblasti. To ste vi, komisar. Gremo gor!«
»Počakajte, počakajte!« Gauche se je zgrabil za čelo. »Čisto ste mi zmešali glavo. Kaj je z Renierom, je izgubil pamet?«
»Ne. Vendar namerava potopiti ladjo. In vse, ki so na njej.«
»Čemu? Zaradi česa?«
Ne, v resnici se to ne more dogajati. To so sanje, moraste sanje.
Fandorin je očitno spoznal, da Gaucha ne bo tako lahko premakniti z mesta, in je začel govoriti bolj obširno in jasneje.
»Imam eno samo domnevo. Pošastno. Renier hoče uničiti ladjo s potniki vred, da bi zabrisal sledove zločina. Težko je verjeti, da je nekdo s tako lahkoto pripravljen pogubiti tisoč življenj, kajne? A spomnite se ulice Grenelle, spomnite se Sweetchilda, in jasno vam bo, da na lovu za brahmapurskim zakladom človeška življenja niso veliko vredna.«
Gauche je pogoltnil slino.
»Na lovu za zakladom?«
»Ja.« Fandorin se je poskušal zadrževati. »Renier je sin radže Bagdassarja. Zdelo se mi je, a nisem bil prepričan. Zdaj pa o tem ni dvoma.«
»Kakšen sin neki? Nesmisel! Radža je bil Indijec, Renier pa je čistokrven Francoz.«
»Ste opazili, da ne je ne govedine ne svinjine? Veste, zakaj? Navada iz otroštva. V Indiji je krava sveta žival, svinjine pa ne jedo muslimani. Radža je bil Indijec, a pripadnik islamske vere.«
»In kaj potem,« je skomignil z rameni Gauche. »Renier je povedal, da ima dieto.«
»Kaj pa temni obraz?«
»Zagorel je v južnih morjih.«
»Zadnji dve leti je Renier plul na relaciji London–New York in London–Stockholm. Kar vprašajte gospoda Foxa. Ne, Gauche, Renier je napol Indijec. Žena radže Bagdassarja je bila Francozinja in sin se je v času sepojske vstaje šolal v Evropi. Najverjetneje v Franciji, materini domovini. Ste bili kdaj v Renierovi kajuti?«
»Ja, povabil me je, tako kot druge.«
»Ste videli fotografijo na mizi? Sedem čevljev pod kobilico. Françoise B.«
»No, sem. To je njegova mati.«
»Če je mati, zakaj potem ›B‹, ne pa ›R‹? Saj naj bi imela sin in mati isti priimek.«
»Mogoče se je ponovno poročila.«
»Mogoče. Nisem utegnil preveriti. Kaj pa če ›Françoise B.‹ pomeni ›Françoise Bagdassar‹? Po evropsko, saj indijski radže nimajo priimkov.«
»Od kod se je potem vzel priimek Renier?«
»Ne vem. Morebiti je pri naturalizaciji vzel materin dekliški priimek.«
»Vse to so ugibanja,« je odrezal Gauche. »Niti enega trdnega dejstva ni. Sami ›kaj če‹ in ›morebiti‹.«
»Se strinjam. Pa vendar, ali ni bilo sumljivo Renierovo vedenje ob Sweetchildovem umoru? Se spomnite, kako se je poročnik javil, da bo skočil po šal za gospo Kleber? In še zaprosil je profesorja, naj ne začne brez njega. Domnevam, da je v nekaj minutah odsotnosti Renieru uspelo zažgati smetnjak in skočiti v svojo kajuto po skalpel.«
»Od kod pa vam to, da je prav on imel skalpel?«
»Saj sem vam rekel, da je zamorčeva culica izginila iz rešilnega čolna po preiskavi. In kdo je vodil preiskavo? Renier!«
Gauche je skeptično zmajal z glavo. Ladja se je tako nagnila, da se je boleče udaril z ramo ob podboj. To mu ni ravno izboljšalo razpoloženja.
»Se spomnite, s čim je tedaj začel Sweetchild?« je nadaljeval Fandorin, potegnil iz žepa uro in pospešil tempo govorjenja. »Rekel je: ›Vse se ujema – tako z rutico kot s sinom. Pobrskati bo treba v seznamih École Maritime, pa ga bomo našli!‹ Se pravi, da ni samo razvozlal skrivnosti rutice, ampak je tudi ugotovil nekaj pomembnega o radževem sinu. Na primer to, da se je učil v École Maritime, pomorski šoli. Ki jo je, mimogrede, končal tudi naš Renier. Indolog je govoril o telegramu, ki ga je poslal znancu na francosko ministrstvo za notranje zadeve. Mogoče je Sweetchild hotel ugotoviti, kakšna je bila dečkova usoda. In očitno je nekaj odkril, vendar pa verjetno ni uganil, da je prav Renier Bagdassarjev naslednik, sicer bi bil previdnejši.«
»Kaj pa je izvohal o rutici?« je s pohlepnim zanimanjem vprašal Gauche.
»Zdi se mi, da lahko odgovorim na to vprašanje. A ne zdaj, pozneje. Čas hiti!«
»Se pravi, da je po vašem Renier sam organiziral majhen požarček, izkoristil paniko in zaprl profesorju usta?« je zamišljeno rekel Gauche.
»Ja, vrag vas vzemi, ja! Napnite že vendar možgane! Stvarnih dokazov je malo, vem, ampak še dvajset minut, in Leviatan bo zapeljal v ožino!«
Vendar je komisar še vedno okleval.
»Aretacija kapitana na odprtem morju je upor. Zakaj kar slepo verjamete besedam tega gospoda?« z brado je pokimal proti noremu baronetu. »Saj zmeraj kvasi vsakršne nesmisle.«
Rdečelasi Anglež se je prezirljivo nasmehnil in pogledal Gaucha, kot da bi bil ta kakšna stonoga ali bolha. Ni mu blagovolil odgovoriti.
»Zato ker tako ali tako že dolgo sumim Reniera,« je izstrelil Rus. »In zato, ker se mi je zgodba s kapitanom Cliffom zdela čudna. Zakaj se je moral poročnik tako dolgo pogajati s paroplovno družbo po telegrafu? Se pravi, da v Londonu niso ničesar vedeli o nesreči, ki je doletela Cliffovo hčerko. Kdo je tedaj poslal telegram v Bombaj? Ravnateljstvo internata? Malo verjetno, da bi bilo tako podrobno seznanjeno z Leviatanovo plovbo. Je mogoče poslal depešo sam Renier? V mojem vodniku piše, da je v Bombaju najmanj ducat telegrafov. Poslati telegram z enega telegrafa na drugega znotraj mesta je čisto preprosto.«
»In zakaj, hudiča, je hotel poslati ta telegram?«
»Da bi dobil ladjo v svoje roke. Vedel je, da po taki novici Cliff ne bo mogel nadaljevati plovbe. Raje vprašajte, zakaj se je Renier odločil za takšno tveganje? Najbrž ne iz neumne častihlepnosti – da bi teden dni poveljeval parniku, potem pa naj bo, kar bo? Verzija je samo ena: da bi potopil Leviatan na dno, skupaj s potniki in posadko. Preiskava mu je prišla preblizu, krog se zožuje. Gotovo se zaveda, da bo policija za petami vsem osumljencem. Če pa bi prišlo do brodoloma in ne bi bilo preživelih, bi bile vse sledi zabrisane. Lahko bi mirno odšel po skrinjico s kamni.«
»Ampak saj bo utonil skupaj z nami!«
»Ne, ne bo utonil. Pravkar smo preverili – kapitanov čoln je pripravljen za spust v vodo. To je majhno, a močno plovilo, ki mu tudi vihar ne more do živega. V njem je pripravljena voda, košara s hrano, in kar je posebno ganljivo, celo potna torba z oblekami. Kaže, da namerava Renier zapustiti ladjo takoj, ko bo zaplula v ozki preliv, kjer bo Leviatan ujet v pasti. Parnik se ne bo mogel obrniti in tudi če bi ustavili stroje, bi ga tok vseeno odnesel na čeri. Mogoče se bo kdo rešil, saj obala ni daleč, vsi izginuli pa se bodo šteli za mrtve.«
»Kako lahko tak tepec, Monsieur policist!« se je vmešal navigator. »Že tako izgubili veliko časa. Mene budil gospod Fandorin. Rekel, ladja pluje v napačno smer. Jaz hotel spati, pošiljal gospod Fandorin k vragu. On predlagal stavo: sto funtov proti enemu, če kapitan zgrešil smer. Mislim, Rusu zmešalo, vsi vejo, da Rusi zelo ekscentrični, jaz zaslužim zlahka denar. Šel na most. Vse v redu. Kapitan na straži, krmar za krmilom. Zaradi sto funtov jaz vseeno neopazno preveril smer in kar pot me oblil. A kapitanu nič rekel. Gospod Fandorin rekel, da nič govoriti. In ne rekel. Želel mirno stražo in odšel. Od takrat,« navigator je pogledal na uro, »minilo petindvajset minut.«
Po angleško je dodal nekaj očitno nelaskavega o Francozih nasploh in še posebej o francoskih policistih. Gauche je razumel samo besedo frog, žabar.
Detektiv je še trenutek okleval, potem pa se je končno odločil. In takoj se je spremenil, njegovi gibi so postali hitri in odločni. Očka Gauche ne ukrepa rad na vrat na nos, ampak če enkrat vzame zalet, ga ni treba priganjati.
Na hitro si je nadel suknjič in hlače in naročil navigatorju:
»Fox, pripeljite na zgornjo palubo dva mornarja. S karabinkama. Tudi kapitanov pomočnik naj pride. Ne, ni treba – ni časa, da bi vse znova razlagali.«
Potisnil si je v žep svoj zvesti revolver lefaucheux, diplomatu pa podal štiricevni mariette.
»Znate ravnati z njim?«
»Imam svojega, herstal-agent,« je odgovoril Fandorin in pokazal kompakten, lep revolver, kakršnega Gauche še ni videl. »In še tole.«
Z bliskovitim gibom je potegnil iz palice ozko gibljivo rezilo.
»Potem pa pojdimo.«
Gauche se je odločil, da baronetu ne bo dal orožja – kdo ve, kaj lahko norec ušpiči.
Vsi trije so hitro korakali po praznem dolgem hodniku. Vrata ene od kajut so se odprla na špranjo, skozi katero je pokukala Renate Kleber; čez rjavo obleko je imela ogrnjen šal.
»Gospoda, kaj pa topotate kot čreda slonov?« je jezno vzkliknila. »Že tako ne morem zaspati zaradi te nevihte!«
»Zaprite vrata in nikamor ne hodite,« ji je strogo rekel Gauche in, ne da bi se ustavil, potisnil Renate v kajuto. Ni mu bilo do formalnosti.
Komisarju se je zazdelo, da so se tudi vrata kajute številka 24, kjer je bivala gospodična Stamp, rahlo zatresla in se za malenkost odprla, vendar ali je primerno pripisovati pomen malenkostim v tako odločilnem trenutku?
Na palubi sta jim udarila v obraz dež in veter. Morali so kričati, sicer ne bi slišali drug drugega.
Prišli so do stopnic, ki vodijo v krmarnico in na poveljniški most. Ob spodnji stopnici je že čakal Fox. Ob njem sta stala dva mornarja, ki sta bila na straži.
»Saj sem vendar rekel, da s karabinkami!« je zakričal Gauche.
»V arzenalu so!« mu je zarjovel na uho navigator. »Ključ od arzenala pa ima kapitan!«
»Ni važno, gremo na vrh,« je s kretnjo pokazal Fandorin. Obraz se mu je svetil od dežnih kapelj.
Gauche je pogledal naokrog in se zdrznil: noč je pobliskovala z jeklenimi nitkami dežja, se belo lesketala v spenjenih grebenih valov, se sršila z bliski. Strah in groza!
Splezali so po litoželeznih stopnicah, topotajoč s petami in mrščeč se od ostrih curkov dežja. Gauche se je vzpenjal prvi. Zdaj je bil najpomembnejši človek na vsem gromozanskem Leviatanu, ki je zaupljivo nosil svoj dvestometrski trup v pogubo. Na zadnji stopnici je detektivu spodrsnilo in komaj se je ujel za ročaj. Zravnal se je in zajel sapo.
Bili so na vrhu, nad njimi so bili samo še dimniki, bruhajoči iskre, in jambori, ki jih je bilo v temi komaj mogoče razločiti.
Pred vrati, okovanimi z jeklenimi kovicami, je Gauche svarilno dvignil prst: tiho! Verjetno je bila previdnost nepotrebna – morje je tako bučalo, da v kabini tako ali tako ne bi ničesar slišali.
»Tukaj je vhod na poveljniški most in v krmarnico!« je zakričal Fox. »Brez kapitanovega dovoljenja ne more nihče vstopiti!«
Gauche je iz žepa potegnil revolver in napel petelina. Fandorin je naredil enako.
»Vi boste tiho!« je detektiv za vsak primer opozoril preveč podjetnega diplomata. »Sam bom! Oh, zakaj sem vas poslušal!« In je odločno porinil vrata.
Zdaj pa imamo – vrata niso popustila.
»Zaklenil se je,« je ugotovil Fandorin. »Oglasite se, Fox.«
Navigator je glasno potrkal in zakričal:
»Captain, it’s me, Jeremy Fox. Please open! We have an emergency!«
Izza vrat se je gluho zaslišal Renierov glas:
»What happened, Jeremy?«
Vrata so ostala zaprta.
Navigator je zbegano pogledal Fandorina. Ta je pokazal na komisarja, potem pa naslonil prst na svoje sence in naredil, kot da spušča sprožilec. Gauche ni razumel, kaj pomeni ta pantomima, Fox pa je pokimal in zarjovel na vse grlo:
»The French cop shot himself.«
Vrata so se takoj odprla in Gauche je z veseljem pokazal kapitanu svoj mokri, a povsem živi obraz. Zraven pa še luknjo v cevi lefaucheuxa.
Renier je vzkliknil in se opotekel nazaj kot od udarca. Tole je pa že korpus delikti: človek s čisto vestjo se ne splaši takole zaradi policije; in Gauche je brez vsakega oklevanja zgrabil mornarja za ovratnik jadrovinastega jopiča.
»Vesel sem, da je vest o moji smrti na vas naredila tak vtis, gospod radža,« je zabrundal komisar in zalajal besede, ki jih je poznal ves Pariz: »Roke nad ušesa! Aretirani ste!«
Od teh besed so včasih omedlevali najbolj zakrknjeni pariški banditi.
Ob krmilu je, napol obrnjen, otrpnil krmar. Tudi on je dvignil roke in krmilo se je rahlo obrnilo v desno.
»Drži krmilo, idiot!« je zakričal nanj Gauche.
»Ej, ti!« je dregnil s prstom enega od mornarjev. »Takoj pripelji sem prvega pomočnika, naj prevzame ladjo. Za zdaj pa poveljujte vi, Fox. In brž, bes te plentaj! Ukažite strojnici – ›ustavite motorje‹, ne vem, ›s polno paro nazaj‹, samo ne stojte tukaj kot lipov bog!«
»Pogledati moram,« je rekel navigator, sklonjen nad zemljevidom. »Mogoče še ni prepozno, da preprosto zavijemo na levo.«
Z Renierom je bilo vse jasno. Golobček se niti ni poskušal delati ogorčenega, samo stal je s sklonjeno glavo. Prsti dvignjenih rok so mu podrhtevali.
»No pojdiva, da se pogovoriva,« mu je zaupno dejal Gauche. »Ah, kako lepo se bova pogovorila.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2007